Slovenski hokej je poseben, zato imamo spet domačega selektorja

Med tistimi, ki je v zadnjih dneh in tednih prav posebej prepleten z izzivi ob ledeni ploskvi, je vsekakor Dejan Kontrec. Nekdanji dolgoletni reprezentant je zdaj menedežer risov, obenem tudi prvi operativec na hokejski zvezi ter tako alfa in omega slovenskega sodelovanja s tujino tako na reprezentančni sceni kot tudi klubski. Zato smo se z njim pogovarjali o SP v Kazahstanu, Ivu Janu, Anžetu Kopitarju, a tudi o alpski ligi.
 

Pred slovensko reprezentanco je v Kazahstanu izziv vrnitve v najvišji svetovni razred, v katerem je – seveda z izjemo olimpijskega turnirja 2018 – nazadnje nastopila pred dvema letoma v Franciji. V tem letu pa se je zgodilo marsikaj, v strokovnem vodstvu je vključno s selektorjem napočil čas za novi val, kako se ozirate na to?

Spomnili se boste, da sem vam že v Budimpešti, v dneh lanskega prvenstva skupine B, napovedal, da moramo razmišljati tudi o novostih. Glave so bile vroče, cilja vrnitve med najboljše nismo uresničili. A kot vedno, odkar opravljam operativno vlogo menedžerja pri zvezi in reprezentanci, sem začel sestavljati novo zgodbo. Najprej z Matjažem Kopitarjem v vlogi selektorja, nakar se nam je ta načrt sesul. Niti po naši krivdi niti po Matjaževi. A objektivne okoliščine njegovih novih obveznosti za Los Angeles Kings so me prisilile k novim potezam. Na srečo sem se v športu že toliko naučil, da imam za takšne primere vedno pripravljen tudi načrt B. Nikoli namreč ne veš, kaj te lahko preseneti. Tako sem za prvega moža naše reprezentančne klopi predlagal Iva Jana.
 

Vztrajate pri domači stroki. Pravzaprav je bil, odkar sta z Matjažem Rakovcem prevzela vodenje HZS, le Kari Savolainen med selektorji tujec – načrtno ali naključno?

Jasno, Kari je Finec, a glede na njegove bogate izkušnje iz slovenskega hokejskega prostora, sem ga obravnaval prav tako kot vse domače strokovnjake. Sicer pa vam ne bom odkril neke nove znanosti, če vam rečem, da je naš hokej res posebna, že kar nenavadna zgodba, v kateri se tujci, ki je ne poznajo, ne morejo prav hitro znajti. Zato sem vedno v zadnjem desetletju razmišljal o tem, da tudi selektorja moramo iskati v slovenskem prostoru. Ne nazadnje smo pred dnevi spoznali, kakšen podvig je na klubski sceni dosegel Jure Vnuk, povrh le z domačimi hokejisti. Tudi moštvo Marcela Rodmana je ob koncu sezone igralo zelo vidno vlogo, le želim si, da bi po njuni poti lepo slovensko trenersko poslanstvo nadaljeval tudi Jan.

Toda na vrata trka tudi novi rod hokejistov, ne le trenerjev. Vas skrbi odsotnost nekaterih zelo pomembnih adutov na prvenstvu v Kazahstanu?

Gre preprosto za naravno pot. O tej razmišljam že nekaj časa, zato mi je žal, da se naš prejšnji selektor ni lotil bolj vidnega pomlajevanja za prihodnost.

Prav sedanji prvi mož klopi Jan pa nam je dejal, da je prav turnir v Minsku, novembra lani, razkril nova obzorja, sam pa je označil za imenitno potezo, da je doma pustil nekatere preverjene adute, preizkušal pa novi rod slovenskega hokeja. Kaj pravite o tem?

Seveda se lahko zanašamo na vodilne igralce zadnjih let, toda nenačrtovani zapleti, tako kot ti zadnji s poškodbami ali pa s slovesi od reprezentančne poti, te prisilijo k spremembam. In tu je dejansko gospod Savolainen storil napako, da se po nastopu na lanskem olimpijskem turnirju v Koreji ni odločil v luči pričakovanja SP skupine B preizkusiti večjega števila reprezentančnih kandidatov. Že je bilo na dlani, da bo Jan Muršak po vseh poškodbah zadnjih let težko zdržal ta naporen ritem, ko takoj po klubski sezoni sledi še svetovno prvenstvo. Tudi nekateri drugi nimajo več toliko energije kot pred leti, moramo ustvariti širino tudi zaradi nepredvidenih zapletov, predvsem poškodb.

Na klopi pa ni novinec le Ivo Jan, so tudi nekateri drugi, denimo novost predstavlja prihod trenerja za telesno pripravo.

Nikakor se ne moremo primerjati z večjimi in bogatejšimi zvezami po svetu, toda poskušamo slediti trendom in tudi uresničevati selektorjevo strategijo. Fizična priprava pa je med ključnimi dejavniki poti k uspehu. Pa ne le zaradi preprečevanja poškodb. Nekateri reprezentančni kandidati so bili že februarja prosti, potem ko se njihovi klubi niso uvrstili v končnico, zato so se morali lotiti posebnega treninga. Naporno je igrati pet tekem v sedmih dneh, kar nas zdaj čaka v Kazahstanu, nakar še pomislite, da še pred enim tednom nismo imeli jasne predstave o zasedbi za Kazahstan, saj si je Olimpija priborila 7. tekmo finala v alpski ligi. In jo k sreči sklenila z zmago.

Kako sploh gledate na to sezono alpske lige?

Zelo blizu smo bili idealnemu scenariju, torej slovenskemu finalu, kar bi bila za nas imenitna zgodba. Že dve finalni tekmi državnega prvenstva sta potrdili, kakšno veljavo in zanimanje pri nas še vedno ohranja ljubljansko-jeseniški derbi. Tako pa se je v alpski ligi razpletlo z najvišjim možnim številom tekem v finalu, kar nam je krepko pokvarilo koledar. Še dobro, da je Olimpija osvojila lovoriko, drugače bi bilo še huje. Vem, precej kritik je na račun tekmovalnega koledarja DP in AHL, toda če ima kdo drugačno in boljšo zamisel, je dobrodošel na zvezi. Sam sem sicer navdušen nad predstavami in končno bero obeh moštev, število ogledov tekem je na spletni TV nenehno naraščalo, ugled tekmovanja prav tako.

Pogosto je moteče le, da se ne moremo znebiti vtisa o neenakopravnosti slovenske zveze v družbi z avstrijsko in italijansko. Naj si gre za sodnike ali pa jezik – ob lanski predstavitvi lige na Bledu, smo slišali angleščino, nemščino in italijanščino, slovenščine pa ne ...

To se zdaj spreminja. Pri HZS smo sprejeli predsednikovanje alpske lige, uradni jezik bo poslej le angleški. Lahko si kdo omisli tudi kitajščino, a bo za to moral posebej plačati. Predvsem pa je pomembno to, da je to zdaj povsem samostojno tekmovanje, ki nima ničesar skupnega z EBEL.

Mar res?

Saj ste opazili samostojno spletno stran v zadnjih mesecih, kajne? Je drugače kot lani, ko je bila alpska liga pod streho EBEL, temu primerno je sodila v eno od rubrik na spletni strani omenjene elitne lige. Zdaj smo tudi dosegli, da bo zmagovalec lahko igral v celinskem pokalu. Za Avstrijce je AHL druga liga, za Italijane in nas prva.

Proračuni pa so še naprej krepko višji v EBEL.

O tem ni dvoma, toda verjemite: tudi AHL bo še naprej imela v naši regiji viden prostor pod soncem.

A če se vrneva k svetovnemu prvenstvu, ki se bo začelo danes: vam je hudo, ker boste nastopili daleč od domovine in z le peščico navijačev?

Ni preplaha. Pred petimi leti smo nastopili v še bolj oddaljeni Koreji, pogrešali smo devet olimpijcev iz Sočija, pa smo se vseeno uvrstili v najvišji razred. Če je duh v slačilnici pravi, potem je mogoče nadomestiti marsikatero objektivno pomankljivost.

Toda danes boste začeli peklensko težko nalogo, pomerili se boste s Kazahstanom na njegovem ledu?

Vem, dvorana bo polna, Kazahstan je hokejska država. Toda gostitelji bodo pod pritiskom. Res pa je, da tudi nam ne bo lahko, saj smo si začrtali visok cilj napredovanja med elito. Zato bo breme tudi nad našim moštvom. A verjamem v lep hokej in konkurenčno podobo naše reprezentance.

Kako gledate na druge tekmece, je Litva tista, ki je najslabša?

Res ne gre za reprezentanco hokejske tradicije, toda tudi v tej državi napredujejo. Zdaj že litovska moštva igrajo v razširjeni beloruski ligi, zelo resno se bomo morali lotiti tudi te tekme. Saj smo dobro spoznali pred enim letom v Budimpešti, kako nepredvidljivo je postalo tekmovanje v skupini B. Posamezna moštva so močnejša kot v preteklosti, le želimo si, da bi obdržali tudi našo kakovost, pa čeprav tukaj nimamo vseh svojih adutov.

Imate pa največjega zvezdnika prvenstva Anžeta Kopitarja.

Pri vseh slabih novicah zadnjih tednov za našo reprezentanco, ko je postalo jasno, da se poslavljajo Jan Muršak, Aleš Mušič in Mitja Robar, kot nalašč pa so nato udarile še poškodbe, nas je Anžetova navzočnost še bolj razveselila, kot bi nas že sicer. Občudujem in spoštujem ga! Je profesionalec najvišjega razreda, svoje hokejsko znanje je neštetokrat potrdil tam, kjer so zbrani najboljši hokejisti na svetu. In kadarkoli je vstopil v reprezentančno slačilnico, je bila ta pri priči močnejša.

Pa ste komunicirali z njim tudi med sezono NHL?

Niti enkrat. Marsikaj sem se naučil na športni poti, v njegovem primeru niti ne pomislim, da bi ga motil med sezono, ko se mu tekme vrstijo po tekočem traku. Držimo se dogovora, da se z njim in vodilnimi pri klubu povežemo takrat, ko sklenejo tekmovalno sezono.

Kako pa gledate na druge rise, potem ko se jim je pridružil ta izjemen športnik?

Vse je drugače. Nekateri ga že dobro poznajo, igrali so z njim na olimpijskih igrah, svetovnem prvenstvu, tudi zadnjem kvalifikacijskem turnirju za OI. Vedno znova so se tudi sami počutili močnejše in bolj samozavestne. Za nove obraze pa je njegova navzočnost sploh zgodba zase.

Ko se z vami pogovarjamo tik pred začetkom tega prvenstva, delujete sproščeno. Kako si sploh predstavljate to prvenstvo v Kazahstanu?

Težko je karkoli napovedovati, a verjamem moštvenemu duhu naših risov. Sicer pa uživam že v tej dvorani, eni najlepših v KHL. Ne bi bil presenečen, če bi tu nekoč gostili tudi svetovno prvenstvo najvišjega razreda. Že to v skupini B, takšen je moj prvi vtis, bo organizirano na najvišji ravni. Ne bo zapletov, tudi zato sem sam lahko sproščen. Jasno pa: zgodba bo prava, če bomo na ledu uspešni!