Pritisk javnosti mi ne pride do živega, a kar si naložim sama, je morilsko

S svojim prepoznavnim znakom, nasmehom, je Ilka Štuhec po dveh zmagah v svetovnem pokalu stopila pred medije na domačem Pohorju. Vračanje po poškodbi je bilo dolgo, a vrnitev na vrh hitra. Kolena so po šestih operacijah v dobrem stanju, pravi. »Levo, tisto novo, je super, tu in tam malo potarna, desno pa takšno kot vedno; če ne boli, je čudno,« je dejala na novinarski konferenci in v pogovoru za Delo potegnila črto pod koledarsko leto, v katerem ne bo več tekmovala.
 

Leto 2018 se je za vas začelo z vrnitvijo na smuči po poškodbi, končujete pa ga z dvema zmagama v svetovnem pokalu. Ga uvrščate med boljša ali slabša leta?

Povsod po malem. Kakorkoli je že bilo težko leto in je imelo kar nekaj padcev, so jim sledili tudi vzponi. Vsak dogodek lahko pogledamo z različnih plati, vsak po svoje je bil edinstven.
 

V Val Gardeni ste po zmagi dejali, da ste si mislili, da se je po poškodbi lažje vrniti, potem ko si enkrat že bil na vrhu. A ste zdaj spoznali, da ni tako.

To lahko preprosto ponazorim na primeru vožnje s kolesom, kar znamo vsi. V otroštvu, denimo, kolesariš po mestu. In nekega dne prideš do točke, ko se s kolesom spustiš s Pohorja. Potem se nekaj zgodi, se poškoduješ, vrneš se na začetek. Spet kolesariš po mestu in se počasi približuješ Pohorju. Pred poškodbo sem vedela, da znam tudi s Pohorja, v to sem verjela in še nadgrajevala. Po poškodbi pa sem štartala spet z nižje točke in morala priti na vrh hriba. Vsaka prejšnja vrnitev je bila težka, ampak ta je drugačna, ker sem vedela, kaj sem že dosegla in spet sem hotela prav to. Po dolgi odsotnosti si želiš nadaljevati tam, kjer si bil pred poškodbo. A realnost je drugačna. In ta realnost potre, saj izplen ni takšen, kot si si ga zamislil. Po dolgi odsotnosti je seveda dober rezultat tudi šesto mesto, pa deseto, tudi štirinajsto. Ampak hočeš več! Zares sem ponosna nase, da sem tako hitro odložila naloženo breme. Opomnila sem se: s tem pristopom ne boš prišla nikamor. Spet delaš to, kar delaš najraje na svetu, zato, prosim, uživaj v tem in – ne zapletaj!
 

Kaj vas je po tekmah v Lake Louise in St. Moritzu najbolj jezilo?

To, da nisem dosegla začrtanega. Pritisk javnosti mi ne pride do živega. Kar si naložim sama, je pa morilsko. Ko tega ne dosežem, se temu primerno žrem. Zato je treba stopiti čez to. Rečem si, da imam novo priložnost, nov dan, ni vse tako narobe, kot se zdi, poiščem pozitivne stvari. Dogajale so se napake, ki so mi jemale čas na progi, brez njih bi bila lahko višje. Potrdila sem si, da z ne ravno dobrim nastopom in velikimi napakami lahko iztržim soliden rezultat. Torej, še znam, samo prekiniti moram tok misli in preprosto smučati. To se mi je pletlo po glavi.


 

Kako pomembno je bilo v procesu vrnitve delo s psihologinjo? Kdaj je prišla njena vloga najbolj do izraza, med rehabilitacijo ali morda po tekmah v St. Moritzu?

Povsod po malem. Ko govorimo o psihologiji, se moramo zavedati, da to ni nekaj, čemur bi se posvetil samo v enem trenutku in bo učinek takoj viden. Ravno tako kot fizična priprava in smučanje potrebuje trening tudi psihični del. Zadati si je treba cilje in se soočati z različnimi situacijami, tudi z neuspehom. Tudi zdaj je bila Tanjina vloga zelo pomembna (Štuhčeva sodeluje s psihologinjo Tanjo Kajtna, op. a.). S komerkoli iz ekipe govorim ali pa s fantom, vsi vedo, za kaj gre. S psihologinjo pa ne govorim o tehničnih vidikih smučanja, ampak ona vidi zadeve iz drugačnega zornega kota, kar mi pove in potem se zamislim; morda res ni tako hudo, kot se mi zdi.
 

Po smukaški zmagi je vsem v ekipi odleglo. Kako ste se preko vseh čustev in vtisov zbrali za superveleslalom?

Hitro sem se spomnila, kako ob zmagi poteka ves protokol – čakaš konec tekme, sledi razglasitev, novinarska konferenca, potem so tu še navijači, ki jim zaradi natrpanega urnika, ki sledi, vsem težko ustrežeš, čaka te še kosilo, večerna podelitev, žrebanje, vmes pa moraš oddelati še terapijo, kondicijo, videoanalizo in si odpočiti. V tako kratkem času skoordinirati vse to je velik zalogaj, ampak vse se da, kot se je dalo tolikokrat prej. Po razglasitvi je bilo dneva pravzaprav konec, naslednji dan je bil povsem nov, štartati je bilo treba z ničle.
 

Ste imeli priložnost spremljati tudi premierno zmago Žana Kranjca v Saalbachu?

Ko sem končala obveznosti na novinarski konferenci, je bilo na štartu še šest tekmovalcev, zato sem kar tam pogledala tekmo do konca. Super! Zelo vesela sem bila zanj.


 

Razmerja moči so se po vaših zmagah malo spremenila. Spomnimo pa, da je bila Mikaela Shiffrin odlična na dveh superveleslalomih, na obeh je zmagala. V čem je najbolj nevarna?

Mikaela je nevarna v vseh prvinah. Verjamem, da je, ko dobiš potrditev samozavesti, pri vseh tekmovalcih enako. Dobri rezultati in takšne potrditve povečajo samozaupanje in željo, da udejaniš, kar si sposoben. In ko ujameš ta val, skoraj ni stvari, ki bi te ustavila.
 

Vedno pravite, da se ukvarjate s sabo, ne s tekmicami, pa vendarle. Januarja naj bi se v karavano vrnili Lindsey Vonn in Sofia Goggia, kakšna motivacija sta za vas?

Prav nič kaj večja od siceršnje motivacije. Tudi druge tekmovalke smučajo vrhunsko. Nikoli ne razmišljam, da nekdo manjka v konkurenci in bo zato lažje. Konec koncev se pogosto pokaže, da se nekomu poklopi in prikaže izjemno tekmo. Te menjave v ospredju delajo alpsko smučanje še bolj zanimivo. Vsak dan je poglavje zase in prav nič ne pomeni, kdo je na tekmi in koga ni.
 

In še za konec. Kaj si želite v novem letu?

Da bi bila zdrava. Ker potem bo prišlo tudi vse ostalo.