Jaz sem Amsterdam

Amsterdam za Andrejev rojstni dan. Na nedeljsko popoldne. Pomladno ožarjen neposredno nagovarja z neopisljivimi impulzi med kanali, mostovi, tulipani, kolesarji … Nežno vetroven – med šelestenjem brstečih dreves in donenjem protestantskih zvonov – v očarljivi nostalgičnosti ponuja množico prizorov in opojnih vonjav.

Nadnatančno, premišljeno in skrbno načrtovano mesto je. V bistvu pa čas v njem teče, kot bi listali tankočuten zgodovinski roman. Prepleta slikovito vzdušje pročelij mestnih hiš (nekatere delujejo, kot da se v nagibu nočejo izpustiti iz tesnega objema), ozke uličice in razvejene kanale, grachten, ki narekujejo upočasnjen ritem rečnim ladjicam. Gre za poslednjo evropsko prestolnico, ki ne dopušča novodobnih arhitekturnih spodrsljajev. Ohranja veličastnost visokih portalov, opečnatih tlakovcev in umetniške zapuščine. Čeprav so si četrti zelo podobne, je vendarle vsaka edinstvena.

Amsterdam na prelomu dneva z nočjo je kot slavnostna večerja. Sprosti počutje. Kot se zgodi pri plesu. Med zvezdnim nebom in rečno gladino. V poznejših urah oživi drugače. In ga varuje večna Rembrandtova Nočna straža. Zjutraj pa prebujajo van Goghove Sončnice. Najbolj živo od vseh tihožitij. Občutne, vznemirljive. Nekatere v polnem cvetu, nekaj sklonjeno uvelih. Kot bi bilo vse življenje zajeto v eno vazo. Čas je za rojstnodnevno tortico Vincent v obliki cveta, ki simbolizira srečo in optimizem. Nobena druga rastlina se ne zna tako lepo smehljati in obračati k soncu kot prav sončnica.

Marca se mesto na vse pretege trudi, da bi pozabili na dež, in gre v resnici za tisti – najlepši – mesec v letu. Zlasti če ga lahko doživimo – v 48 urah malone presmejemo – v družbi dveh najljubših prijateljev. Amsterdam je resnična radost. In blagoslov. Ki z mlini na veter, Kinderdijkih, v tisočerih polderjih zaustavlja neumoren čas. Med vožnjo na letališče opazim napis I AM STERDAM. Jaz sem Amsterdam.