Gregor Benedik je vsekakor pravi sogovornik, ko gre za alpsko smučanje in tekme v Kranjski Gori. Nekdanji vrhunski smučar, ki se lahko med drugim pohvali tudi z zmago v svetovnem pokalu (najboljši je bil leta 1987 na slalomu v Sarajevu), že več let kot predsednik vodi tako kranjskogorski klub kot tudi prireditveni odbor Pokala Vitranc. V pogovoru za Delovo prilogo je 61-letni Žirovničan, ki že lep čas živi v Podkornu, povedal marsikaj zanimivega o pripravah za jubilejno 60. Zlato lisico, spomnil se je tudi svojih tekmovalnih časov in olimpijskih iger leta v Sarajevu.

Kako potekajo zaključne priprave za Zlato lisico?

»Z Zavodom Sloski, ki je prireditelj tekmovanja, smo se dogovorili, da bomo v sklopu prireditvenega odbora Pokala Vitranc oziroma Alpskega smučarskega kluba Kranjska Gora prevzeli organizacijo tekmovalnega dela, torej vsega, kar se dogaja na progi od štarta do cilja. Zaradi tega smo z RTC Žičnice KG določili terminski načrt dela. Čeprav smo imeli določene težave z vremenom in višjimi temperaturami, smo izdelali okrog 70 odstotkov umetnega snega. Naši fantje, ki so odgovorni za pripravo proge, so vseskozi na terenu. Zaključna dela so se začela 19. decembra in naj bi – glede na razmere – trajala do 2. januarja. V tem času bomo utrdili progo. Snežna kontrola, v kateri bo Jani Hladnik, bo 27. decembra. Dotlej moramo zagotoviti minimalni standard, ki ga zahteva Mednarodna smučarska zveza (FIS). Verjamem, da bo takrat vse tako, kot mora biti. Dan po novem letu bodo začeli fantje postavljati ograjo ter štart in cilj, torej vso infrastrukturo, ki je potrebna za izvedbo tekem. V petek, 5. januarja, pa je predviden uradni trening oziroma preizkus proge. Vodja tekmovanja je sicer Janez Slivnik, s katerim smo vseskozi v stiku.«

Ali ste v minulih tednih pogosto pogledovali proti nebu?

»Seveda, kajti dva tedna pred prireditvijo nam je – kot sem že prej omenil – še vedno manjkalo trideset odstotkov snega. Toda kljub temu smo bili stoodstotno prepričani, da ga bomo lahko izdelali dovolj in da ga bomo imeli na koncu tudi s pomočjo narave toliko, kolikor ga potrebujemo. V idealnih razmerah bi morala biti proga v grobem nared do 22. decembra. Dotlej naj bi jo enkrat utrdili in zalili z vodo ter nato odprli za turiste do 2. januarja oziroma do konca božično-novoletnih praznikov. Dobrodošlo je namreč, da se proga pred tekmovanjem še presmuča.«

Koliko ljudi pripravlja progo?

»Letos smo uvedli tako imenovano pro ekipo, v kateri je 35 ljudi, ki so se zavezali, da bodo na voljo ves čas, ko jih bomo potrebovali. Med samim tekmovanjem pa je tako ali drugače v delo vpetih od 150 do 200 ljudi.«

Verjame, da bo vse tako, kot mora biti. FOTO: Roman Šipić/Delo

Kako ocenjujete stanje v slovenski reprezentanci?

»Komentiram lahko le tisto, kar vidim po televiziji. Nedavna predstava Andreje Slokar, ki se vrača po poškodbi, in uvrstitev med deseterico (7. mesto v Killingtonu) je vsekakor spodbudna. Ana Bucik se uvršča v finale, verjetno pa je sposobna doseči veliko več. Kar zadeva hitre discipline in Ilko Štuhec, pa je tudi sama od uvodnih preizkušenj zagotovo pričakovala več. Kakor pravijo trenerji oziroma je razbrati iz njihovih izjav, jih čaka še veliko dela. Stanje po moji oceni ni rožnato, upam, da bodo dekleta in fantje do zlate lisice še kaj pokazali. Navsezadnje je uspešnost naše prireditve odvisna tudi od rezultatov slovenskih smučarjev, po drugi strani prirejamo tekme tudi zato, da lahko naši reprezentanti uživajo prednost domačega terena.«

Kako se spominjate svojih preizkušenj v Kranjski Gori?

»V osemdesetih letih sem na začetku tekmoval še na starem prizorišču, ki je bilo zelo strmo in zaradi tega izjemno zahtevno. Potem je naš drugi dom postal Podkoren. Solastnica tega poligona je bila takrat še Jugoslovanska smučarska zveza, pozneje je to postala SZS, prve vlečnice pa so pripeljali iz Sarajeva. Zveza je imela spodaj svojo vas z desetimi zabojniki, prostori za servis, počitek, analize … Tam se je lahko tudi prespalo. Mi smo preživeli ogromno časa na smučišču in ob njem. Če pogledam, kako je zdaj, smo imeli takrat – vsaj kar zadeva slovenski prostor – zagotovo višji standard. Ko smo se pripeljali tja, so nas pričakale že pripravljene smuči in proga. Lahko smo se šli preobleč na toplo, kamor smo se lahko, denimo, po dveh spustih odpravili pogledat videoposnetek našega smučanja. Zdaj je že velik boj z lastniki za pridobitev prog, vendar moram reči, da je v zadnjih letih sodelovanje z njimi – ker prihajajo iz južnotirolskih smučarskih vod in so se pogodbeno zavezali, da bodo šli na roke – zelo dobro, tako da se lahko trenira na visoki ravni. Ni pa te obsnežne ponudbe ali kakor bi to pač poimenoval.«

Starejši kolegi pravijo, da je bilo vzdušje na tekmah nepozabno in da je nanje prihajalo več navijačev.

»No, malo več jih je res bilo, še več pa jih je bilo v časih Bojana Križaja na starem prizorišču, ko jih je bilo dvakrat toliko kot zdaj. V zadnjih dveh letih smo imeli sicer kar zadovoljivo število gledalcev, je pa res, da je obisk odvisen tudi od rezultatov slovenskih smučarjev in smučark.«

Kadar le utegne, se z veseljem odpravi na smučišče. FOTO: Jure Eržen/Delo

Februarja bo minilo natanko štirideset let od olimpijskih iger v Sarajevu. Ali nam lahko zaupate kakšno zanimivo anekdoto iz tistih dni?

»Spominjam se, da smo se morali vsi, ki smo tekmovali v Sarajevu, pod vodstvom glavnega trenerja Filipa Gartnerja udeležiti še koroške turneje. Jaz sem bil predviden za veleslalom, ki so ga tik pred zdajci preložili, tako da je bil dan prej, kot je bilo predvideno. Nikoli ne bom pozabil, kako so nas, ko smo se s kombijem iz Črne vračali proti domu, na Vranskem ustavili policisti s prižganimi lučmi. Začudeno sem se vprašal: 'Le kaj se zdaj dogaja?' Rekli so nam, da moramo takoj na letališče. V njihovem spremstvu smo nato nadaljevali pot proti Brniku, od koder smo potem s posebnim letalom odleteli naravnost proti Sarajevu.«

Kako pa se zdaj ozirate na tiste OI?

»Vsi smo takrat malo podcenjevali Bosno, zato smo bili zares prijetno presenečeni nad samo organizacijo tekmovanja in olimpijsko vasjo, ki je bila dejansko na visoki ravni. Od vrhunske hrane naprej.«

Kako gledate na ameriško šampionko Mikaelo Shiffrin, rekorderko po številu zmag v svetovnem pokalu, ki bo med najbolj vročimi favoritinjami tudi na tokratni Zlati lisici?

»Mikaela je v tem športu dosegla vse, kar se je doseči dalo. Po številu zmag je celo presegla Ingemarja Stenmarka. Da še vedno dosega takšne rezultate v vseh disciplinah, je odraz dobrega dela v vseh teh letih, pravega pristopa in osebnosti. Zame je zelo zgovoren tudi podatek, da so jo izbrali za najboljšo ameriško športnico leta, čeprav alpsko smučanje ni med deseterico športov v ZDA. Za ta šport je naredila res ogromno.«

Ste v svojih tekmovalnih časih kdaj pomislili na to, da bi lahko kdo prehitel legendarnega Stenmarka?

»Ne, nikoli! Še pred desetimi, petimi leti nisem verjel, da je lahko to mogoče. A je tudi res, da je bilo v Ingemarjevih časih manj tekem, da takrat še ni bilo superveleslaloma, ki so ga na nek način uvedli zaradi tega, da bi končali njegovo prevlado. Mikaela tekmuje in zmaguje v več disciplinah – tudi v hitrih. Zato lahko pred njo zgolj snamem kapo.«

Ali ste še vedno pogosto na smučeh, koliko dni v povprečju letno preživite na smučišču?

»Veliko. Kadar je vreme lepo in imam le možnost, se za kakšni dve uri zjutraj odpravim na smučišče. Živim namreč v Podkornu, nasproti proge, ki jo gledam vsak dan. Zato poskušam izkoristiti vsak lep dan za smuko. Na smučišču sem seveda pogosto tudi zaradi obveznosti, ki jih imam kot predsednik organizacijskega komiteja.«