Jure Košir: Kot da bi se čas v smučanju ponekod ustavil

Jure Košir je bil vrsto let med najbolj prepoznavnimi obrazi slovenskega alpskega smučanja. V svetovnem pokalu je nanizal dvajset uvrstitev med najboljšo trojico, od tega se je trikrat zavihtel tudi na najvišjo stopnico zmagovalnega odra (na slalomih v Madonni di Campiglio 1994, Kranjski Gori 1999 in Kitzbühlu 1999). Največjega uspeha pa se je veselil na olimpijskih igrah leta 1994 v Lillehammerju, kjer je v slalomu zablestel z bronasto kolajno. V pogovoru za posebno prilogo Dela in Slovenskih novic je 51-letni Mojstrančan povedal marsikaj zanimivega iz svojih tekmovalnih časov, o zdajšnjem življenju, športnih aktivnostih, slovenskem smučanju in njegovi prihodnosti.

Kako se zdaj spominjate svojih športnih uspehov?

»Uf, od njih je preteklo že veliko vode. Spomini nanje so se za zdaj dobro ohranili, vendar pa jih le redko podoživljam. V glavnem ob obletnicah, kadar obiščem določeno prizorišče in takrat, ko me kdo – kot, denimo, sin Jalen, ki ga zanima marsikaj – kaj povpraša o tistem obdobju.«

Največjo vrednost ima zagotovo olimpijska kolajna.

»Olimpijske igre so bile zame vsekakor vrhunec. Verjamem, da nas je ogromno športnikov, ki razmišlja tako. To je pač posebna raven tekmovanja, ki se v marsičem razlikuje od drugih. Zato sem vesel, da sem se štirikrat uvrstil na OI in da sem osvojil tudi kolajno. S te prireditve imam, denimo, tudi peto in osmo mesto, je pa res, da se vsi najbolj spominjamo tretjega.«

Športniki pogosto pravijo, da na velikih tekmovanjih štejejo zgolj odličja, kar je kruto, mar ne?

»To je dejstvo in vedno bolj je tako. Tudi v ekipnih športih, v katerih opažam, da pogosto sploh ne izpeljejo tekem za razvrstitev nižje od petega mesta.«

Jure Košir je bil vrsto let med najbolj prepoznavnimi obrazi slovenskega alpskega smučanja. FOTO: Leonhard Foeger/Reuters

Če se vrneva k vašemu slalomskemu podvigu leta 1994 v Lillehammerju. Od starejših kolegov pogosto slišim, da so bile to najboljše in najlepše OI.

»Verjetno so bile res, in to iz več razlogov. Najprej zaradi prizorišča, ki je bilo umeščeno sredi idiličnega skandinavskega okolja z ogromno snega in nizkimi temperaturami, tako da smo imeli pravo zimsko pravljico. Za nameček smo imeli olimpijsko vas zelo blizu tekmovališč, ki so jo že takrat zgradili zelo trajnostno – z lesenimi hišami. Ker je bilo vse tako blizu, smo imeli resnično občutek velike športne družine, saj smo se lahko družili tudi s kolegi iz drugih panog. V Naganu 1998 je bilo tudi v redu, čeprav je bilo tam vse skupaj bistveno bolj razpršeno, razdalje med različnimi prizorišči so znašale tudi 300 kilometrov. V olimpijski vasi sem takrat preživel en samcat dan. Salt Lake City 2002 je po terorističnem napadu 11. septembra '01 v New Yorku, zaradi katerega smo bili že veseli, da so Američani sploh priredili OI, minil v znamenju strogih varnostnih ukrepov, saj so nas pregledovali na slehernem koraku. V Albertvillu 1992, kjer sem kot najstnik prvič tekmoval na OI, pa je bilo za vse nas posebno zato, ker smo kot slovenska olimpijska reprezentanca prestali ognjeni krst na tej prireditvi. Igre same so bile v redu, ni bilo pa tako pravljično kot v Lillehammerju.«

Nam lahko zaupate kakšno zanimivo anekdoto s tistih dni na Norveškem?

»Dejansko imam eno smešno. Po slavnostni podelitvi so nas v povorki pustili zelo dolgo čakati na zaključno slovesnost. Mene je začelo tako močno tiščati na stran, da nisem več zdržal. Zato sem se umaknil za vogal in opravil malo potrebo, ko je k meni živčno pristopil eden od varnostnikov in me jezno vprašal: 'Kaj se greš?' Opravičil sem se mu, odpel bundo in mu pokazal kolajno, nakar je v hipu spremenil izraz na obrazu in me pustil pri miru. Tako sem se že takrat prepričal, kako lahko olimpijsko odličje pomeni 'vstopnico, ki odpre kakšna vrata'.«

Včasih je pogosto igral tudi hokej na ledu (na fotografiji z Anžetom Kopitarjem). FOTO: Matej Družnik/Delo

Poškodbe niti vas med kariero niso obšle. Mar zdaj še čutite kakšne posledice?

»Dejstvo je, da sleherni vrhunski šport pusti določene posledice. Ko se pogovarjam z nekdanjimi profesionalnimi športniki, le redkokdo ne potarna nad čem. Ko sem še tekmoval, na srečo nisem imel večjih poškodb, če odmislim zlom roke in operacijo levega kolena. Že med kariero pa so me ovirale bolečine v hrbtu, ki so se po koncu športne poti še stopnjevale. Zaradi tega moram zdaj zelo paziti, kaj počnem. Decembra lani sem bil že tik pred tem, da bi šel na operacijo, saj sem bil tri dni nepokreten. Smučarski šport je zelo neugoden za hrbet, ker si veliko sklonjen naprej. V zavojih so sile velikanske, če je proga ledena ali luknjasta, so obremenitve še toliko večje. Po 20 letih smučanja se to seveda nekje pozna.«

Kako to vpliva na vaše zdajšnje športne aktivnosti?

»V zadnjih letih so se malce spremenile. Včasih sem zelo rad igral košarko, nogomet in hokej na ledu, vendar pa sem vse te igre opustil. Ko prideš v določena leta, postanejo takšni športi preprosto prezahtevni; sploh če si takšen, da nočeš le stati na mestu in nekaj delati napol. Takrat sem na novo odkril določene aktivnosti, ki mi prej niso bile najbolj všeč, kot sta tek in pohodništvo. Zelo rad igram tudi golf, ki ga sicer ne smatram kot neko telesno aktivnost, ampak bolj kot druženje.«

Teka pa včasih niste marali?

»Ne, nikakor, ker nisem vzdržljivostni tip človeka. Zaradi tega tudi nikoli nisem bil navdušen, ko smo imeli na treningih posebej podčrtane dolge teke ali dolge kolesarske ture. Zanimivo, da mi dolgo tudi pohodništvo ni bilo preveč pri srcu, to pa verjetno zato, ker sem kot otrok veliko hodil v hribe, saj je bil moj oče alpinist in me je pogosto vzel s seboj. Verjetno sem se tega zato malo zasitil, zdaj pa sem to spet vzljubil. Ravno pred kratkim sem, denimo, peljal sina Jalna in partnerico Simono prvič na Triglav.«

Zelo rad igra tudi golf. FOTO: Blaž Samec/Delo

Kako pogosto ste telesno aktivni?

»Bistvo rekreacije se mi zdi v tem, da ohranjaš določen ritem. Nekateri se zelo zaženejo, potem pa jih hitro mine. Tudi sam sem imel takšna obdobja, ko sem hotel že nehati. Zato je disciplina pri tem zelo pomembna. Sam skušam iti teč trikrat tedensko, pretečem pa kakšnih osem do deset kilometrov. Med tekom se sprostim, po njem se počutim občutno bolje. Hodim tudi v fitnes, ker se mi zdijo določene vaje z utežmi koristne za hrbet. Da se moram začeti z nečim redno ukvarjati, sem sicer spoznal kakšni dve leti po koncu kariere, ko sem se malo zredil. Takrat sva začela s kolegom teči, pri čemer sva sledila 'programu' oziroma Veliki tekaški knjigi Herberta Steffnyja, ki te pripelje do določenih ravni. Ko sva tekla kakšno leto in sem dopolnil 40 let, sem predlagal, da se pri 42 odpraviva na maraton. In potem sva dejansko odtekla 42-kilometrsko preizkušnjo v Berlinu. To je bila enkratna izkušnja. Za 50. rojstni dan, ki sem ga praznoval lani, pa sem si 'podaril' nastop na ultra trailu v Vipavi, to je 55-kilometrski tek z 2500 višinskimi metri, ki je bil zame večji zalogaj. Nanj sem se odpravil kot pravi zelenec, saj si niti trase nisem ogledal vnaprej. Moram priznati, da sem imel določene težave, vendar sem prišel do cilja. Letos sem se udeležil kočevske preizkušnje Po medvedovih stopinjah, ki je dolga kar 64 kilometrov.«

Medveda niste srečali?

»Ne, ker so ga verjetno pregnali tisti prvi, ki so tekli. (smeh) Sam sicer na takšnih prireditvah niti najmanj ne razmišljam o tekmovalnosti. Zaradi tega tudi ne razumem kakšnih šestdesetletnikov, ki gredo, recimo, na maratonu Franja na polno. Menim, da to tudi ni smisel takšnih prireditev, saj nihče več ne bo olimpijski ali svetovni prvak. To zagotovo tudi ni najbolj zdravo. Poleg tega je povsem vseeno, ali si 10.000. ali 100.000. na svetu. In da ne bo pomote: absolutno sem zagovornik rekreacije, s katero se lahko ukvarjamo do pozne starosti, nisem pa privrženec neizprosne tekmovalnosti na takšnih preizkušnjah.«

Jure Košir (levo) se udeležuje različnih rekreativnih prireditev, kolesaril je že tudi na maratonu Franja. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Kaj vse počnete zdaj?

»Moje delo je večinoma povezano s smučanjem, sem namreč promotor Nordice in Colmarja, sodelujem tudi s smučiščem Krvavec in z marketinško agencijo iz Švice, tako da mi dela ne primanjkuje. Lansko poletje sem, denimo, vodil tudi športno-resničnostni šov Exatlon in poldrugi mesec preživel na Dominikanski republiki. Moram priznati, da je bila to čudovita izkušnja, ustvarjanje televizijskih vsebin me tudi sicer zelo zanima. Naj omenim, da sem tudi ambasador akcije Šolar na smuči, s katero poskušamo čim več četrtošolcem omogočiti brezplačni smučarski dan. V vseh teh letih smo jih na smučišče pripeljali že več kot 20.000. Drugače pa poskušam čim več časa preživeti z družino – s svojimi otroki, ki so v poznih najstniških letih.«

Ali še vedno tudi smučate?

»Da, vendar ne smučam tako, da bi pri tem prav kuril energijo, saj se po strminah spuščam brez pretiranega naprezanja oziroma vložka moči. Moram pa reči, da to še vedno počnem zelo rad, saj jih poznam kar nekaj, ki se jim je šport celo priskutil. Sam v smučanju še zmeraj zelo uživam. V povprečju vsako zimo na smučiščih preživim od 35 do 40 dni, pri čemer je nekaj tudi poslovne narave. Razmišljam tudi o tem, da bi si kupil opremo za turno smuko in se je resno lotil.«

Kako pa spremljate tekme v alpskem smučanju?

»Še zmeraj zelo pozorno. Prek marketinške agencije, za katero delam, sem na nek način vpleten v dogajanje. Ogledam si vse tekme v sezoni, na nekaterih sem tudi navzoč. Ker imam stike s tekmovalci, vem, kaj se dogaja. Od mojih časov se je vse zelo spremenilo, od opreme do tehnike smučanja.«

Jure Košir je še vedno na različne načine povezan s športom. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Ni jih malo, ki menijo, da bi bilo treba zaradi upada zanimanja in manjše televizijske gledanosti marsikaj spremeniti tudi glede tekem. Kakšen je vaš pogled na to?

»Klasične tekme bi morale ostati takšne, kakršne so. Zakaj bi, recimo, spreminjal spektakle v Kitzbühlu ali Wengnu? Seveda pa obstajajo tudi preizkušnje, ki ne pritegnejo toliko gledalcev. Sam vidim rezerve predvsem pri televizijskih prenosih. Če vprašate mene, bi dal vsem tekmovalcem na čelado kamero, omogočil bi jim tudi radijsko povezavo s trenerji. Če lahko, denimo, dirkači formule 1 pri 350 km/h govorijo s svojimi inženirji, potem bi lahko tudi smučarji. To bi bilo zagotovo zanimivo za gledalce. Več bi naredil tudi za promocijo športa in tekmovalcev. Če bi glede tega primerjal stanje v nekaterih poklicnih ligah v ZDA, se mi zdi, kot da se je čas v smučanju ustavil.«

Kakšno pa je vaše mnenje o slovenskem smučanju?

»Glede na bazo, ki jo imamo, dosega še vedno enkratne uspehe. Ilki Štuhec je uspela vrnitev v vrh, v katerem je že vrsto let neprekinjeno Žan Kranjec. Ana Bucik je močno napredovala, čakamo na vrnitev Andreje Slokar, Mete Hrovat ... Imamo mladinskega svetovnega prvaka v smuku Roka Ažnoha, s katerim tudi sodelujem. Fant je zelo nadarjen in zavzet, športnik od glave do pet. Upajmo, da se bo tudi v prihodnje dobro razvijal. Imamo torej še zmeraj vrhunske smučarje, je pa res, da jih nimamo veliko. V mojih časih se nas je, denimo, enkrat kar devet uvrstilo v finale slaloma v Schladmingu.«

Kako kaže glede prihodnosti? Kako je z našim podmladkom?

»Kakor slišim, je na otroških preizkušnjah spet večje število tekmovalcev. Problem je v tem, da se je v Sloveniji zelo težko tekmovalno ukvarjati s smučanjem, če nimaš izredne finančne podpore ter ne prihajaš iz kraja s smučiščem in organiziranim klubom, kot ju imajo, denimo, v Kranjski Gori. V mojih časih je bilo za to poskrbljeno bistveno bolje, starši zame od 12. leta naprej, ko sem se uvrstil v pionirsko reprezentanco, niso več plačevali za treninge. Zdaj so vsi stroški vsaj do 18. leta na plečih staršev.«