Smučarska šampionka
Lindsey Vonn, ki je blestečo športno pot končala po prejšnjem svetovnem prvenstvu leta 2019 v Åreju, je z 82 zmagami najuspešnejša (ženska) tekmovalka v zgodovini svetovnega pokala. Od teh jih je rekordnih dvanajst dosegla v Cortini d'Ampezzo, kjer se bo v nedeljo izteklo 46. SP. V nedavnem pogovoru za avstrijski časnik
Standard je 36-letna Američanka razkrila, kako zdaj gleda na alpsko smučanje, njegov razvoj, številne poškodbe, svojem neuresničenem cilju ...
Ali je smučarski šport sploh še mogoče rešiti?
»O tem nisem prepričana. Veliko športov je v težavah. Ni gledalcev, televizijska gledanost pada. A smučanje je zame eden od najbolj varnih športov med pandemijo, ker se odvija na prostem.«
Kako na alpsko smučanje gledajo v ZDA?
»Tako kot povsod v športu: ljudje zdaj razmišljajo predvsem o zdravju, ki je pravzaprav na slehernem koraku osrednja tema pogovorov. Smučanje se v ospredje prebije med olimpijskimi igrami, tekme za svetovni pokal tu spremljajo le redki.«
Kako vam je všeč razvoj alpskega smučanja?
»Pogrešam velike zvezdnike, vsaj pri moških.
Marcela Hirscherja,
Aksla Lunda Svindala in
Bodeja Millerja ni več v karavani. Zdaj imamo več različnih zmagovalcev. Smučarski šport bi morali nasploh bolje tržiti.«
V kakšnem smislu?
»Odgovorni bi morali bolj(e) nagovarjati mladino. Pogrešam inovativnost v komunikaciji z navijači. Tudi zaradi tega je pri nas manj ljudi, ki se ukvarjajo s tem športom. Škoda, saj imamo tu res velikanski trg, ki se ga premalo izkorišča. Če bi začeli vlagati v oglaševanje, bi bila to naložba za prihodnost.«
12
zmag je Lindsey Vonn slavila v Cortini d'Ampezzo, največ med vsemi smučarkami.
Smučanje postaja čedalje dražje. Bo to že kmalu šport elit(e)?
»Čeprav sta oba od staršev odvetnika, sem si tudi sama komaj lahko privoščila svojo kariero. Kot kažejo trendi, se nadarjeni tekmovalci odpovedujejo izobrazbi na smučarski akademiji. Namesto tega raje najemajo zasebne trenerje. Veliko otrok gre po tej poti, nato pa podležejo finančnemu pritisku. Šport bi moral postati bolj dostopen, ne le v ZDA. Že dnevne karte so zelo drage.«
Po svojih močeh pomagate s svojo fundacijo.
»Imamo programe, s katerimi otroke iz šol odpeljemo na smučišča in jim damo na voljo vso opremo. Odgovor na vprašanje, ali starši raje vlagajo v izobrazbo ali smučarsko kariero, je namreč že vnaprej znan. Zaradi pandemije novega koronavirusa je še težje priti do denarja. Nekaj štipendistov je v tem obdobju ostalo celo brez strehe nad glavo.«
Čedalje težje je dobiti tudi prireditelje tekem.
»Še zlasti organizatorje smukov, ki so najbolj razburljivi in obenem tudi najdražji. Za večjo gledanost bi morale sicer ženske tekmovati skupaj z moškimi, o tem sem prepričana. To bi bilo treba izvesti čim prej.«
Kako gledate na številne poškodbe?
»Te so se napovedovale.«
Zakaj?
»Zaradi krajših priprav na sezono. Reprezentance so odpovedovale treninge v Južni Ameriki in na Novi Zelandiji. Ni najbolje, da se, denimo, na smuk v Kitzbühlu pripravljaš na ledeniku.«
Vam je kdaj žal, da ste že pri 34 letih končali športno pot?
»Še zdaj bi lahko zmagovala, toda moje telo tega ni več sposobno, kar je žalostno. Želela sem si namreč izboljšati rekord
Ingemarja Stenmarka po številu zmag (86). Ker pa zdaj komentiram tekme in sem še vedno v stiku s tekmovalkami, sem se lažje sprijaznila s tem, da je moje kariere konec.«
Mar še vedno čutite posledice poškodb?
»Da, čutim hude bolečine v kolenu. Zato moram krepiti mišice, da ga ohranjam stabilnega. Kadar ne delam vaj, me začne bolj boleti. V nekaj letih bom potrebovala umetno koleno.«
Komentarji