Iz nabito polne dvorane tržiškega Kulturnega doma je bilo včeraj v besedah legendarnih Bojana Križaja, Jureta Franka in Toneta Vogrinca čutiti srčnost, iskrivost in kolegialnost. Trideset let je minilo, odkar je kariero končal Križaj, ki je včeraj na stalni razstavi v Slovenskem smučarskem muzeju v domačem kraju na ogled postavil vse svoje lovorike. Ob tej priložnosti je trojica obujala spomine na zlato obdobje slovenskega smučanja.

Križaj, Franko in Vogrinec, so vse zbrane vrnili v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, v čas, ko so Slovenijo s svojimi uspehi pahnili v veliko smučarsko evforijo, postali so narodni junaki. Skozi anekdote jih je vodil upokojeni športni novinar Dela Vito Divac, ki je s prizorišč poročal o vseh velikih uspehih Križaja in druščine. Občinstvo se je nasmejalo zgodbam junakom bele simfonije pod Vogrinčevo taktirko.



Vogrinec je izpostavil Križajev preboj z zmago na mladinskem evropskem prvenstvu (1975), ta je bil ključen za vse nadaljnje slovenske uspehe. »Tedaj smo dobili potrditev, da če smo dosegli to, lahko dosežemo še marsikaj,« je poudaril Vogrinec in se Križaju zahvalil, saj bi se, če tega preskoka ne bi bilo, vrnil k študiju strojništva in verjetno življenje preživel v kakšnem biroju. Med anekdotami je bilo slišati tudi tisto, kako so po poteh med prizorišči na sovoznikov sedež v kombiju posedli prav Križaja, saj so vedeli, da ga bodo cariniki prepoznali in ne bodo imeli težav pri prečkanju meje in še mnoge druge ...
 

Franko: Moja kolajna je tudi tvoja

»Tekmujem zase in šele potem za druge,« je ena od Križajevih izjav, ki je dvigovala prah, je omenil Divac. Eden od novinarskih kolegov ga je, ko jo je slišal, zbodel, češ, kako si drzne tako govoriti. Pa mu je Divac odvrnil: Pa on je Bojan Križaj. »Potem pa v redu,« se je odzval sogovornik – kar priča o Križajevi veličini. In ta je večna.



Križaj in druščina so še vedno prepoznavni, kar je Franko nazadnje občutil prav, ko se je odpravljal na dogodek v Tržič. V gostilni ga je prepoznala starejša gospa in mimo njega drugemu gostu hudomušno dejala: »To je bila pa taka krivica, Franko je v Sarajevu dobil olimpijsko kolajno, Bojan, ki si jo je zaslužil, pa ne,« je v smehu povedal Franko in dodal, da zdaj točno ve, zakaj na ta poseben večer sedi za omizjem v tržiškem Kulturnem domu: »Ker sva z Bojanom popoln par, jaz sem dobil olimpijsko kolajno, on pa vse ostalo,« se je priklonil sotekmovalcu Franko, ki zdaj, toliko časa po vseh uspehih, povsem drugače gleda nanje kot nekoč.

»Ko osvojimo kolajno, jo v prvi vrsti pripišemo sebi. Sčasoma pa spoznavaš, kaj vse se je moralo zgoditi, da je prišlo do uspeha. Ko zdaj gledam nazaj, si rečem, to ni le moja olimpijska kolajna, pravzaprav je naša. Pridelali smo jo skupaj in toliko je moja kot tvoja, Bojan. Če ne bi bilo tebe, ne bi bilo mene. Tudi ti imaš olimpijsko kolajno, delim jo s tabo,« je za ganljivi del večera poskrbel Franko.
 

Namesto borbe prijateljstvo

Takšne in drugačne anekdote so iz rokava stresali Križaj, Franko in Vogrinec in navdušili občinstvo, saj so prav vsakega vrnili nazaj v čas s tistim pozitivnim nabojem. Občutili so ga tudi tisti, ki so premladi, da bi se spomnili njihovih uspehov, so pa o  dosežkih izjemnega rodu poslušali od svojih staršev. In prav takšen je namen stalne razstave Bojan Križaj, naš junak in zmagovalec, ki so jo včeraj odprli v Slovenskem smučarskem muzeju s Križajem in gosti.

Kot je dejala direktorica muzeja Jana Babšek želijo, da bi obiskovalci preko lovorik (med katerimi je tudi slalomski globus 1987, srebrna kolajna s svetovnega prvenstva 1982, kolajne za osem zmag v svetovnem pokalu, pokali, smuči ...) doživeli, kar je doživela vsa Slovenija v tistem obdobju.

»Imam občutek, kot da sem tudi zdaj, na ta večer, prišel v Tržič po veliki zmagi. Dvignil sem na noge vse prijatelje, športne entuziaste, občane, ljudi, ki so me podpirali,« se je Križaj zahvalil vsem, ki so se mu pridružili na otvoritvi razstave. Razkril je še, da je med gostovanjem po svetu spoznal, da nima smisla lovorik držati v domačih vitrinah. Zato se je odločil, da jih podari tržiškemu muzeju.



»Enkrat sem že rekel, da smučam zase, zdaj pa hočem vse te lovorike dati na vpogled širši množici. Verjamem, da bo muzej dobil novo razsežnost. Muzej, ki ga ima Elan, je postal atrakcija in upam, da bo na tej relaciji prišlo do sodelovanja,« je dejal, zadovoljen, ker je včeraj zbral vrstnike, s katerimi je začenjal smučarsko pot.

Manjkala je Mateja Svet, opravičila se je zaradi zdravstvenih razlogov. »Veliko mi pomeni, da sem z vsemi soborci ostal v dobrih odnosih. V čast mi je, da so tudi srečanja po svetu s tekmeci, od Stenmarka naprej, res iskrena. Pozabili smo na žar borbe, ko smo se borili za stotnike in premagovali drug drugega, zdaj so ti odnosi spontani in prijateljski. V čast mi je, da sem del te družbe. Hvala, prijatelji!« je še zaključil Križaj in požel stoječe ovacije. Čutiti je bilo veličino in ponos – z obeh strani odra.