Janja Garnbret: To je moja pot do medalje

Janja Garnbret je nesporna junakinja tega poletja. Zlata medalja na olimpijskih igrah v Tokiu je krona njene izjemno uspešne kariere, v kateri pa še zdaleč ni rekla zadnje besede.
 
Vendar je bila pot do Tokia dolga in naporna – treningi, odrekanja, taktike, garanje in vztrajnost. Tudi takrat, ko ne gre vse po načrtih.
 
Plezanje je njeno življenje, in še preden je vedela, kako močno ji ga bo zaznamovalo, je svoj naravni talent kazala pri plezanju po omarah, drevesih in kjerkoli je bilo mogoče. Ko je pri šestih letih prvič od blizu spoznala plezalno steno, je bila njena pot dokončno zapečatena. »Takoj sem vedela, da je to to,« se svojih začetkov danes spominja nasmejana Korošica.
 
Ni bilo vedno lahko, vendar v življenju je treba gristi in vztrajati predvsem takrat, ko je najtežje. In prav izkušnje vrhunskih športnikov so nam lahko vzor, da pri njih poiščemo navdih za premagovanje vsakodnevnih izzivov.
 
Kako to, da ste se odločili in se začeli ukvarjati s športom ter koliko ste bili stari?
 
Plezati sem začela pri šestih letih. Takrat plezanje ni bilo tako poznano. S tem sem se začela ukvarjati, ker sem rada plezala vsepovsod. Ko je bila enkrat v Slovenj Gradcu promocijska stena, sem se prvič spoznala s plezanjem. Tam so bili vsi navdušeni nad mano in so rekli, da me morajo vpisati v klub. Bilo mi je zelo všeč.
 
Kako hitro ste ugotovili, da je to to, da je to vaša nova strast in način življenja? Kateri je bil tisti prelomni trenutek?
 
Pravzaprav sem že od samega začetka vedela, da je to to. Tam sem se počutila »živo«. V tem sem res uživala in vedno sem želela biti boljša in boljša. Ni bilo pa nikoli neke prelomnice, nekega trenutka, ko bi res rekla, da je to to, ker je bilo ves čas to to. Nikoli nisem dvomila, da mi ne bi uspelo. Nikoli nisem dvomila, ali je to zame, ker sem preprosto ves čas vedela, da je to to.


 
Kdo in kako vam je skozi kariero najbolj pomagal, da ste vztrajali?
 
Gotovo so starši prvi, ki so me podpirali. Ves čas so mi stali ob strani, me vozili na tekme, kupovali plezalno opremo, bili ves čas z mano in me podpirali. Tako da starši so bili pravzaprav moj prvi sponzor in brez njih to vse ne bi bilo možno. Na svoji poti sem imela ves čas prave ljudi, ki so me usmerjali, da sem zdaj prišla do Romana (op. a. Roman Krajnik, trener) in z Romanom v Tokio.
 
Kako ste se kot športnica spremenili skozi vsa leta treningov, tekmovanj, poškodb, ovir, porazov in tudi zmag? Kaj bi danes sporočili svoji mlajši različici, ki je šele začela svojo športno pot?
 
Šport me je izoblikoval v osebo, kakršna sem danes. Če se ne bi ukvarjala s plezanjem, gotovo ne bi bila takšna, kot sem. Plezanje mi je dalo tudi vse prijatelje, s katerimi delim te trenutke in jih nikoli ne bom pozabila, saj bodo moji prijatelji za vedno. Šport te izoblikuje v tako trdno osebo, da vztrajaš do konca, da verjameš, da se na koncu lahko vse spremeni. Tudi če ne gre vse po načrtu, lahko vse obrneš sebi v prid. Res te izoblikuje v tako osebo, ki te vodi tudi skozi življenje, ki ni samo za šport. Gotovo te naredi bolj trdnega. To je iz mene naredil že od začetka, ko sem pri 13 letih začela tekmovati. Iz tega sem potegnila same dobre stvari.
 
Kako boste vztrajnost, ki ste jo pridobili v športu, uporabili naprej v življenju?
 
Plezanje me je marsičesa naučilo in marsikaj lahko prenesem v svoje življenje – kako se pobrati po nekem porazu, kako uživati, dokler je dobro. To mi bo vse enkrat prav prišlo.


 

---

Naročnik oglasne vsebine je SKB banka