Maruša Mišmaš Zrimšek: Jaz sem se tako odločila in res zmagala

Začela je bolj za šalo kot z resnimi začrtanimi cilji in sanjami o nastopu na olimpijskih igrah. Toda usoda je želela, da je njena ljubezen do atletike dozorela počasi in postopoma. Z vsakim dosežkom posebej je počasi dojela, da je atletika njeno življenje.  

Ko je ujela pravi ritem in hitrost v teku z zaprekami, je vztrajala in postavljala nove osebne in državne rekorde. Hiter športni vzpon se ji je prekinil čez noč, ravno takrat, ko je imela prvi nastop na olimpijskih igrah na dosegu roke. Doživljala je najhujšo nočno moro vsakega športnika: poškodba, operacija in dolga rehabilitacija.
 
In ko se vzpon med zvezde čez noč prekine in nastane nova resničnost, takrat je treba življenju pokazati zobe in vztrajati. Trmasto. Odločno in osredotočeno.
 
Zakaj ste se začeli ukvarjati s športom in koliko ste bili stari?
 
V prvem razredu osnovne šole sem se skupaj z bratom vpisala v atletski klub v domačem kraju. Jaz nisem bila navdušena in sem kmalu nehala. Kljub temu sem se skupaj z bratom udeležila lokalnega tekaškega tekmovanja. Pred tekmo sem doma povedala, da bom zmagala. Oči me je opozoril, da bo brez treninga težko. Ampak jaz sem se tako odločila in res sem zmagala. To me je pritegnilo, da sem začela trenirati atletiko.
 
Kako hitro ste ugotovili, da je atletika prava za vas, da je to vaša nova strast in način življenja? Kateri je bil tisti prelomni trenutek?
 
V osnovni šoli sem atletiko trenirala zato, ker sta me starša spodbujala, saj sta vedela, kako koristen je šport. Nisem pa nikoli imela velikih tekmovalnih ambicij. Ko sem prišla v mladinsko kategorijo, so se začela mednarodna tekmovanja in atletika mi je omogočila, da sem potovala po svetu. Da sem se uvrstila na mednarodna tekmovanja, pa sem morala bolj resno trenirati. Z več treninga so se rezultati izboljševali, vse bolj pa sem tudi uživala pri teku. Atletika je tako počasi postala moj način življenja.


 
Kdo in kako vam je skozi kariero najbolj pomagal, da ste vztrajali in da zdaj odpotujete v Tokio?
Na olimpijske igre sem se uvrstila že leta 2016, ampak na žalost sem se poškodovala in namesto tega, da bi odpotovala v Rio, sem šla na operacijo. Takrat sem tudi zamenjala trenerja. On je 100-odstotno verjel, da se lahko vrnem še močnejša. Skupaj sva se odločila, da bova začela počasi od začetka in stopnjevala mojo pripravljenost tako, da bom najbolje pripravljena za OI v Tokiu. Nov začetek je bil težak in tudi pozneje so se na poti pojavljale številne ovire. Trener me je vedno spodbujal in me vodil do tega, da greva zdaj skupaj v Tokio.
 
Kako ste se kot športnica spremenili skozi vsa leta treningov, tekmovanj, poškodb, ovir, porazov in tudi zmag? Kaj bi danes sporočili svoji mlajši različici, ki je šele začela svojo športno pot?
 
Res sem se skozi leta spreminjala, se učila in rastla. Naučila sem se potrpežljivosti, ko ne gre vse po načrtu. Postala sem bolj samozavestna. Spoznala sem, kako pomembne so majhne stvari, ki jih počneš vsak dan skozi dolgo obdobje in se na prvi pogled ne zdijo pomembne, čez čas pa se seštejejo in imajo velik učinek. Najpomembneje pa je, da uživaš v tem, kar počneš.
 
Kako boste vztrajnost, ki ste jo pridobili v športu, uporabili tudi naprej v življenju?
 
Vztrajnost, disciplina, potrpežljivost so lastnosti, ki so koristne na kateremkoli področju. Trenutno končujem magisterij iz biokemije in po končani športni karieri bi se rada zaposlila na tem področju. Vztrajnost mi bo gotovo pomagala tudi pri moji drugi karieri.


 

---

Naročnik oglasne vsebine je SKB banka