Na teniškem prestolu zdaj kar trije kralji: Đoković do zgodovinske št. 20

Srbski teniški zvezdnik Novak Đoković je zmagovalec velikega slama v Wimbledonu. V finalu je s 6:7 (4), 6:4, 6:4, 6:3 premagal Italijana Mattea Berrettinija. Đoković je šestič slavil na sveti travi, skupno pa je prišel do 20. naslova na turnirjih velike četverice, s čimer se je izenačil s Švicarjem Rogerjem Federerjem in Špancem Rafaelom Nadalom.

Dvoboj je trajal tri ure in 24 minut, Srb pa je znova prikazal izjemno psihično trdnost v ključnih trenutkih. Izjema je bila le prvi niz, ki ga je izgubil, potem ko je že serviral za zmago in skupaj zapravil tri žogice za vodstvo v nizih. Nato je dvignil raven igre in ugnal sicer čvrstega Berrettinija, ki je sploh prvič igral v finalu turnirjev velike četverice.

Đoković pa je v 30. finalu nadaljeval zbiranje največjih lovorik. V trenutni eri treh največjih zvezdnikov tenisa ima zdaj Beograjčan isto število osvojenih velikih slamov, v medsebojnem izkupičku posamičnih dvobojev pa je boljši tako od Nadala (30-28) kot Federerja (27-23). Skupaj je od Wimbledona 2003 do danes velika trojica dobila 60 od 72 slamov.



»To je bila več kot bitka. Najprej velike čestitke Matteu in njegovi ekipi za izvrsten turnir in današnji težak dvoboj. Ni najboljši občutek, ko izgubiš finale, toda pred teboj je velika kariera in kot je rekel sam, je to šele začetek. Osvojiti Wimbledon so bile vedno moje velike sanje, ko sem bil še otrok, samega sebe pa moram opomniti, kako posebno je to in da tega ne jemljem za samoumevno. To je ogromna čast in privilegij,« je po zmagi dejal Đoković, ki je spet pojedel tudi ščepec wimbledonske trave.

»Spomnim se sedemletnega Srba v sobi, ki je gradil wimbledonski pokal iz materialov, ki jih je našel v sobi. Tukaj pa zdaj stojim kot šestkratni zmagovalec,« je dodal po vnovični uresničitvi sanj. »Pokloniti se moram Rafi in Rogerju. Sta legendi našega športa. Sta tudi najbolj pomembna tekmeca, ki sem se jima zoperstavil. Sta razlog, da sem sploh tukaj. Pokazala sta mi, kaj vse moram narediti fizično, taktično in mentalno, da pridem do te ravni,« je razlagal Đoković.

Besedo ali dve je namenil tudi lovu na sezonski grand slam: »Lahko si ustvarim sliko v glavi, kako bi dobil OP ZDA. Definitivno bom dal vse za to. Sem v dobri formi in igram dobro. V tem delu kariere je moj edini cilj, da najboljši tenis prikažem prav na grand slamih. In to kanim nadaljevati.«

 

Najprej Tokio, nato New York

Srbki as se bo po osvojenem naslovu v Wimbledonu najprej podal v Tokio na olimpijske igre, kjer bo naskakoval zlato kolajno, ki mu v karieri še manjka, potem pa bo imel zmenek z zgodovino v New Yorku na OP ZDA. Srb je namreč pred lovoriko na sveti travi dobil tudi na OP Avstralije in OP Francije, s čimer je »le« še naslov na OP ZDA oddaljen od sezonskega velikega slama.

To je doslej v odprti eri tenisa (od leta 1968) uspelo le Avstralcu Rodu Laverju leta 1969. Đoković je doslej že bil aktualni zmagovalec vseh štirih turnirjev velike četverice, a ne v istem letu. Poleg tega je 34-letni Beograjčan edini, ki je v karieri vsaj dvakrat osvojil vse štiri turnirje za veliki slam in tudi vseh devet turnirjev serije masters.

Srbski zvezdnik je sicer nedeljski finale začel zelo živčno, že v prvi igri je napravil dve dvojni napaki, a ubranil priložnost za brejk Italijana. Sam pa je do odvzema servisa uspel priti v četrti igri. Italijan je prav tako deloval živčno, a je izkoristil trenutek slabosti Đokovića v deveti igri, ko je Beograjčan serviral za niz. Italijan je prišel do odvzema servisa in izenačenja, nato pa je v podaljšani igri dvignil raven igre in povedel z 1:0 v nizih natanko 35 minut po prvi žogici za niz Đokovića.



Vse skupaj Srba ni zmedlo. Silovito je krenil v drugi niz in takoj prišel do dvojnega brejka in vodstva 4:0. Znova pa je Italijan pokazal zvrhano mero borbenosti, izničil en odvzem servisa, ter nato ubranil tri žogice za nov odvzem servisa prvega tenisača sveta za znižanje na 4:5. V tretjem poskusu, ko je serviral za niz, je Đoković vendarle zanesljivo prišel do niza in izenačenja.
V naslednjem nizu je bil znova Srb tisti, ki je prišel do prvega odvzema servisa. To mu je uspelo v tretji igri, ko je z odlično obrambo strl Italijana. V izenačenem obračunu je tudi Berrettini spet prišel do dveh priložnosti za ribrejk v šesti igri, a jih je na tem turnirju psihično zelo stabilni Đoković zanesljivo ubranil.
 

Sodila je Hrvatica, po zmagi v objem Ivaniševiću

Izjemni Srb je v prvem nizu napravil deset neizsiljenih napak, v naslednjih dveh pa skupaj le sedem. V četrtem nizu je imel nato le nekaj več težav, ključni trenutek pa je prišel v sedmi igri, ko je Đoković izkoristil prvo priložnost za brejk in povedel s 4:3. Rimljan se je trudil na vso moč, v deveti igri ubranil dve priložnost za zmago, a je s tem le prestavil končno slavje srbskega zvezdnika v lovu za zgodovinskim dosežkom. Le nekaj trenutkov kasneje je Đoković še enkrat odvzel servis Italijanu in še šestič dobesedno okusil slast trave na osrednjem igrišču, kar je njegov zaščitni znak pri proslavljanju uspehov na sveti zelenici tenisa. Sedmič v finalih za veliki slam je dvoboj dobil po izgubljenem prvem nizu.

»Novak je bil danes boljši, je velik šampion. Piše zgodovino tega športa in zasluži si vse pohvale. Upam, da to zame ne bo zadnji finale na turnirjih za grand slam, nasploh pa sem zadovoljen z doseženim. Imel sem dva izjemna tedna in tudi priprave na ta turnir so bile odlične. Več ne bi mogel zahtevati, no, lahko bi,« je občinstvo na osrednjem igrišču nasmejal Berrettini.

Dvoboj je imel sicer še en zgodovinski vidik, saj je moški finale prvič v zgodovini sodila ženska, in sicer Hrvatica Marija Čičak. Đoković se je po odločilni točki zgrudil na zelenico, po pozdravu s tekmecem in sodnico pa je hitro stekel na tribuno, kjer so ga čakali trenerji na čelu z legendo Wimbledona Goranom Ivaniševićem, ki je skupaj s Srbom in ostalimi sodelavci ganjen proslavljal njegov veliki trenutek.