Teniški turnir iz serije challenger v Portorožu se je razpletel po idealnem scenariju, z zmago domačega aduta Aljaža Bedeneta, ki je bil tudi prvi nosilec in je na ta način nadaljeval niz neporaženosti na tej ravni. Zadnji poraz na challengerjih je doživel jeseni 2016, odtlej osvojil pet zaporednih lovorik, vendar pa njegov pogled seveda sega proti stopnički višje, saj se mu velika želja – zmaga na turnirju ATP – za zdaj še ni izpolnila, je pa bil temu že nekajkrat povsem blizu.

Daleč od tega, da je bila Bedenetova zmaga v Portorožu prepričljiva, mučil se je v uvodnem dvoboju (2. kolo) proti Ilji Marčenku, mučil se je v četrtfinalu proti Lukašu Kleinu, bil zelo prepričljiv v dvobojih osmine finala proti Sasikumarju Mukundu in v slovenskem polfinalnem obračunu z Blažem Rolo, v finalu proti Viktorju Đurasoviću pa tudi ni šlo povsem gladko (7:5, 6:3), a je na koncu kakovostna razlika le pretehtala. Poleg novega naslova, skupno 16., je odkljukal še eno pomembno stvar, namreč da je odigral maksimalno število dvobojev, potem ko je v Portorož pripotoval z dopusta in je njegov naslednji turnir OP ZDA.



»Glede na to, da je na začetku vse skupaj bolj slabo izgledalo, je na koncu kar v redu. Res se je poznalo, da kar nekaj časa nisem igral tenisa, gibanje ni bilo takšno, kot bi si želel, a iz dvoboja v dvoboj je bilo bolje, vedno bolj lagodno sem se počutil na igrišču, bolj samozavestno sem igral, ko je bilo treba, sem 'stisnil'. Če potegnem črto, sem zadovoljen, dobil sem to, po kar sem prišel,« je ocenil teden dni na Obali Bedene, ki je edino neprijetnost v Portorožu izkusil po prvem nizu polfinala, ko mu je eden od gledalcev zavpil, ali je zdaj pa spet Slovenec.



Od njegove ne preveč posrečene britanske avanture je minilo že nekaj časa, takšni vzkliki pa mu niso najbolj prijetni: »Seveda je neprijetno, sploh ker dobro vem, zakaj sem storil, kar sem storil. Vedno se najdejo negativno nastrojeni ljudje, a tisti, ki poznajo položaj, dobro vedo, kaj se je dogajalo. Sem Slovenec, rad igram za Slovenijo. Četudi se me takšne stvari dotaknejo, pa se skušam z njimi čim manj obremenjevati, raje se osredotočam na dvoboj. Marsikaj se sliši med tekmami in najbolje je, da gre skozi eno uho notri in skozi drugega ven. Če te takšna stvar pokoplje, si si sam kriv.«


 

Na OP ZDA poskus z novim trenerjem

Po petih zaporednih naslovih na challengerjih se zdi, da jih je Bedene na nek način prerasel, 25 dobljenih dvobojev na tej ravni je kar lep niz. »Pozna se, da sicer igram na turneji ATP, če si dovolj dober za takšno raven, potem si tudi za zmage na challengerjih. Pogosto tudi ti sicer niso najlažji, z igralci iz svetovne stoterice, tako da je načeloma treba kazati dober tenis, četudi je po drugi strani res, da je dovoljenih več napak. Ni šlo vedno vse gladko, a na koncu sem vedno pokazal nekaj več, da sem osvojil te turnirje. Vseeno pa je zame primernejša raven ATP, tja sodim, tam bi rad nekaj dosegel, za to delam,« pravi Ljubljančan, ki zdaj za slovenskim rekorderjem po številu lovorik na challengerjih zaostaja le še za eno, vendar se s tem ne ubada: »Vseeno mi je, ali jih imam 20, 25, 30, to ni moj cilj. Veliko rajši bi bil prvi Slovenec z naslovom ATP.«



Bedene je do zmage v Portorožu prišel pod vodstvom Mihe Mlakarja, ki mu je pomagal minuli teden, saj se je po Umagu razšel s trenerjem Gorazdom Gavrilovom, na OP ZDA bo poskusil novo sodelovanje. »Miha je bil že doslej vpleten in bo še naprej pomagal s svojim znanjem, za OP ZDA pa sem se dogovoril z Markusom Wislspergerjem, ki je nekoč delal s Philippom Kohlschreiberjem. Ta čas sicer sodeluje z Yannickom Madnom in videli bomo, ali bi lahko delal z obema. Da, spet sem sredi sezone ostal brez trenerja, to nikakor ni prijetno, a Gorazd se ni več najbolje počutil na turneji in bil sem razočaran, ko se je odločil, kot se je,« je pojasnil Bedene, ki je v karieri zamenjal že kar nekaj trenerjev, kot pravi, pa je bil edina napaka Marko Subotić, s katerim je sodeloval v tem obdobju lani.