Aljaž Bedene je postal po Gregi Žemlji (2013) in Blažu Kavčiču (2014) tretji slovenski teniški igralec z zmago na turnirju iz serije challenger v Portorožu. V finalu je upravičil vlogo velikega favorita in Norvežana srbskih korenin Viktorja Đurasovića ugnal s 7:5, 6:3. Za Ljubljančana je to 16. naslov iz serije challenger.

Pred finalom, ki si ga je ogledal tudi slovenski predsednik Borut Pahor, sta bili vlogi favorita in avtsajderja jasni, saj je bil Đurasović prejšnji teden 429. na svetu, Bedene pa 90., neprimerljive so tudi izkušnje, saj je 30-letni Ljubljančan do Portoroža osvojil 15 turnirjev iz serije challenger (od tega zadnje štiri, na katerih je igral), 22-letnik iz Trondheima pa je sinoči prvič igral v finalu, pred tem je bil njegov najboljši rezultat na tej ravni četrtfinale.



A seveda ni nujno, da je takšna razlika nato očitna tudi na igrišču, predvsem ker Bedene na tem turnirju ni bil zelo prepričljiv, odigral je dva zelo težavna dvoboja in dva zelo lahka, finale – ta je, mimogrede, potekal v zelo športnem duhu, saj sta igralca večkrat v svojo škodo spremenila sodniške odločitve – pa je bil nekje vmes. Sprva se je sicer zdelo, da bo Bedene Đurasovića hitro ugnal, saj si je priigral break prednosti že za 2:1, vendar pa ohranjanje prednosti sinoči ni bila najmočnejša točka slovenskega igralca. Takoj jo je namreč zapravil, nato pa še enkrat pri 5:4, pri čemer je obakrat odigral zelo slabo, s številnimi neizsiljenimi napakami, šele po 6:5 mu je uspelo vodstvo tudi potrditi.



Nadaljevanje je bilo še težje, saj je izgubil prve tri igre, vendar pa je šel drugi niz v slogu slab začetek, dober konec, saj je po 0:3 nanizal šest iger zapored in se veselil prve domače zmage. »Ni bilo lahko, tako danes kot tudi že večkrat ta teden sem se boril sam s sabo, saj splošno gledano nisem odigral najboljšega turnirja. Velikokrat sem se moral reševati, a vedno znova pokazal pravi karakter. Danes sem bil še nekoliko bolj živčen, ker sem igral pred predsednikom države. Res lepo je zmagati doma, pričakovanja so bila, da bom osvojil turnir, in res sem vesel, da sem jih izpolnil. Užitek je bilo igrati ta teden in veselim se že vrnitve prihodnje leto,« je po zmagi dejal Bedene, za katerega je bil to šele drugi nastop v Portorožu.
 

Polfinalni praznik brez predsednika

Finale pred finalom je bil vsekakor sobotni polfinale, drugi vseslovenski po premieri leta 2013, ko sta se merila Grega Žemlja in Bedene. Redko se namreč pri nas zgodi, da so tribune ob teniških igriščih skorajda povsem polne. Tokrat so bile, zbralo se je približno 1800 gledalcev – mimogrede, med njimi ni bilo predsednika zveze Andreja Slaparja, ki pa je spremljal finale –, ki so z nestrpnostjo pričakovali veliki obračun, od katerega pa žal na koncu ni bilo nič. Uresničila se je namreč bojazen, da Rola psihično ne bo kos izzivu, potem ko tudi sam priznava, da ima velike težave, ko mora igrati proti prijateljem. Za nameček je njegov dober kolega Bedene tokrat tudi odlično odigral in Rola, ki je pred tem nizal prepričljive zmage, ni imel nikakršnih možnosti (6:3, 6:2).



»Vedel sem, da sem boljši, če odigram brez nepotrebnih napak. Vseeno je pač razlika, če se meriš z nekom, ki je 200. na svetu, kot se je Blaž pred tem, ali pa z nekom, ki igra na turneji ATP. Žogica je drugačna, Blaževi prejšnji tekmeci so namreč imeli manj kakovostno in so mu dovolili, da razvija svojo igro,« je Bedene pojasnil (presenetljivo) gladko zmago, potem ko je »ubranil« status prvega slovenskega igralca.



»Težko bi rekel, da je šlo tudi za slovenski prestiž, glede na to, da sem bil pred turnirjem dva tedna na morju in nisem čutil, da bi lahko prikazal svoj najboljši tenis. Če bi izgubil, bi izgubil. En poraz ne bi pomenil še nič, želel sem si odigrati čim bolje ne glede na to, proti komu igram. Še vedno pa stremim k temu, da bi imel čim boljšo sezono,« je dejal Bedene po dvoboju, po katerem se je Rola takoj lotil iskanja in kupovanja letalske vozovnice za New York, kjer se danes že začenjajo kvalifikacije za OP ZDA.