Vzponi in padci čarovnika Dekija

Nekatere rastline uspevajo v vseh razmerah, tiste najlepše le v posebnih okoljih. Dean Bombač, ta čas verjetno prvi slovenski rokometni zvezdnik, spada med slednje. Malce nenavadno za Koprčana je, da je idealne mož­nosti za svoj razcvet našel daleč od morja, na Madžarskem. Pred dnevi si je nadel dres, na katerem je bila namesto njegove številke 44 izpisana njena izpeljanka: 2024. S Pick Szegedom je namreč podaljšal pogodbo za štiri leta …

Precej trnova je bila pot Deana Bombača, ki ga zdaj zaradi sloga igre primerjajo z velemojstri, kakršni so bili Jackson Richardson, Ivano Balić in Uroš Zorman. Da je v njem nekaj več, je bilo sicer znano že zelo zgodaj. Z mladinsko reprezentanco, v kateri so bili tudi Jure Dolenec, Klemen Ferlin, Staš Skube in David Razgor, je leta 2009 na SP v Egiptu osvojil bronasto kolajno.



»Tega trenutka ne bom nikdar pozabil,« je po zmagi na tekmi za tretje mesto izjavil tedaj 20-letni Bombač. Se je ures­ničilo? »V celoti! Še zdaj se vidim, kako skačem z Urošem Bundalom po igrišču, to so najlepši trenutki, ko še ni profesionalizma, čista pristna sreča. Druga pesem je, ko prideš med člane, tam ni nobenega jamstva, da ti bo uspelo.«

Njegova kariera je šla odtlej mimo mnogih čeri, imela je mnogo vzponov in padcev, več kot pri večini vrhunskih rokometašev. Bil je zadnji, ki je odpadel s seznama za EP 2012 v Srbiji in SP 2013 v Španiji. Težki časi za mladega igralca, ki se želi prebiti v ospredje … »Boris Denič (tedanji selektor; op. p.) je imel super odnos, bil je korekten. Vsakemu je povedal, kje je njegovo mesto. Raz­očaran sem bil, to je športno, ampak bilo je prav. Prednost so imeli starejši. Čakal sem.«
 

Z Vujovićem na različnih frekvencah

Svojo priložnost je dočakal na SP 2015 v Katarju in sprva mu je dobro kazalo tudi s prihodom Veselina Vujovića. Nastopil je še na EP 2016 na Poljskem in potem na OI v Riu, vendar je potem pri selektorju padel v nemilost in izginil z njegovega radarja. »Pri Vuji sem šel od najboljšega igralca do najslabšega. Nikdar nisem dvomil vase, zato sem obžaloval, da nisem mogel biti s fanti, čeprav bi si to zaslužil bolj kot kdo drug. Ampak kar je bilo, je bilo. Nobenih zamer.«



Ko je izbrano vrsto decembra lani prevzel Ljubomir Vranješ, so spet v rastlinjaku nastale idealne razmere za Dekija. Bil je prvo ime slovenske reprezentance na letošnjem EP na Švedskem, kjer je Slovenija osvojila 4. mesto in si priigrala olimpijske kvalifikacije. Njegova predstava proti Islandiji je bila prava rokometna rapsodija. Gotovo ni bila zadnja.



Klubska kariera je bila še bolj burna. Matični Cimos, s katerim je leta 2011 postal državni in pokalni prvak, je čez noč propadel in Bombač je ostal na cesti. »Podpisal sem novo pogodbo, Tjaša je bila noseča in mislila sva, da smo varni, potem pa konec. Šel sem v Minsk k Deniču, ampak tudi tam je bilo po nekaj mesecih konec zgodbe. Je pa kmalu prišla ponudba Pick Szegeda za naslednjo sezono. Imel sem tri mesece časa. Če bi me zanimal denar, bi šel v Katar, kamor so me vabili, ampak razmišljal sem, kaj bi bilo najbolj koristno zame. Šel sem v Francijo k Aixu, saj sem vedel, da mi bo Zvonimir Serdarušić dal veliko znanja, kar se je tudi potrdilo,« se burnih časov spominja Bombač, ki je novo znanje unovčil v Szegedu, kjer je v sezonah 2014/15 in 2015/16 zablestel v vsem sijaju. V drugi sezoni je zabil kar 101 gol in bil peti strelec lige prvakov.


 

Kogar je kača pičila …

Sklenil je narediti še en korak navzgor in je podpisal za takratnega evropskega prvaka Kielce, kjer je bil njegov vzornik in prijatelj Zorman. Toda klima na Poljskem koprski roži ni bila najbolj po meri. Občasno je zasijal, bolj pogosto pa bil senca igralca iz Szegeda. Po dveh sezonah se je vrnil tja, kjer se je najbolje počutil, pri španskem trenerju Juanu Carlosu Pastorju, ki mu povsem zaupa in mu daje tako potrebni občutek svobode na igrišču.



»V Kielcah sem bil kar zadovoljen, z mano je bil zadovoljen tudi trener Talant Dušebajev, ki je želel, da ostanem še tri leta. Ampak takrat je klub zašel v finančne težave in glede na slabe izkušnje iz preteklosti sem si rekel, da se tega ne grem več. To je bila najboljša odločitev v moji karieri. V Szegedu sem srečen, kar je še bolj pomembno, srečna je moja družina,« pravi 30-letni Bombač, ki ima z ženo Tjašo (sestrično koprskih rokometašev Nejca in Tineta Poklarja) šestletno Emmo, triletnega Ikerja in sedemmesečnega Arona.



Če je Iker dobil ime po Ikerju Romeru, španski rokometni legendi, ga je morda Aron po islandskem zvezdniku Barcelone Palmarssonu? »Ne, kje pa. Ikerju sem izbral ime jaz, Tjaša pa Aronu. Emma je bila skupna odločitev.« Se bo mladi par ustavil pri številki tri ali bo šel proti Dekijevim štiricam? »Za zdaj je dovolj, nikoli pa ne reci nikoli, mladi smo še in nikdar ne veš, kaj prinese življenje.«
 

Družina na prvem mestu

Vedno je na prvem mestu družina in mesta salam nimajo več za drugi dom. »Tukaj uživamo vsi. Kupili smo hišo, imamo kakih 200 kvadratnih metrov vrta. Ravno zdaj sem na njem, hotel sem prestaviti lopo, da bo več prostora za igrala, tobogan, trampolin. Ujel me je dež, Tjaša me je nehote zaprla ven in čisto sem moker,« se je pod napušč skril Bombač, ki utegne za stalno ostati v vzhodni soseščini: »Kadar gremo za dan ali dva v domači Koper, nam je kar malo odveč. Bomo videli.«



Seveda športne ambicije ne trpijo na račun družine, ravno nasprotno, Tjaša je njegova največja navijačica. »V Szegedu so začeli graditi novo sodobno dvorano za 8500 ljudi, odprta bo čez leto in pol. Ekipa je super, šefi ne skrivajo, da od nas pričakujejo naslove, velika želja sta uvrstitev na sklepni turnir lige prvakov in evropski naslov,« je povedal Bombač, ki ima tudi z reprezentanco najvišje cilje.
 

Velika želja: kolajna v Tokiu

Aprila se bo želel na turnirju v Berlinu, kjer bodo tekmeci Nemčija, Švedska in Alžirija, uvrstiti na OI v Tokio, kamor vodita dve mesti: »To je naš skupni cilj in glavna prioriteta. Če ne gremo v Tokio, nismo storili ničesar na Švedskem. Verjamem, da nam bo uspelo, v Riu je bilo 6. mesto dober rezultat, na Japonskem nas bo zanimala samo kolajna.«

Letvica še ni bila postavljena tako visoko, a pri čarovniku Dekiju se zdi vse mogoče.