Slovenci zmoremo več, prisluhnimo ljudstvu

Mnogim športnikom med prebijan­jem na vrh počasi začnejo izpadati lasje, pri Deanu Bombaču, enim najbolj vročih rokometašev na svetu, je pričeska ostala enako bujna, so pa leta naredila svoje na njegovem jeziku, kjer je vse manj dlak. Zvezdnik Pick Szegeda in vodja slovenske reprezentance na zadnjem EP na Švedskem je odkrito razočaran nad stanjem duha v slovenski družbi, ki bi se morala bolj zgledovati po športnikih. Takšnih, kot je 31-letni Koprčan.
 

Zadnji intervju za Nedelo ste dali tik pred izbruhom koronavirusa, ko se je zdela sezona še polna izzivov, a se je brutalno končala. Kje smo vas našli zdaj?

Ravno smo se z družino vrnili iz Slovenije na Madžarsko, do začetka priprav je še en teden. Vse je razmetano, ne vem, kje se lotiti dela. Stvari ležijo povsod. Ni lahko vzdrževati red, če imaš tri majhne otroke.
 

Kakšne so bile vaše podaljšane počit­nice?

V Koper smo prišli v začetku junija, bolj ali manj smo bili doma. Šli smo na Bled za tri dni, potem na Rab za nekaj dni, to je vse. Imamo malo morja, ampak ga imamo. Zakaj bi ga iskali drugje?
 

Primorci vendarle manj pogrešate morje kot celinski Slovenci, mar ne?

Za nas je drugače, za povrhu sem jaz bolj zapečkar, rad sem doma, z malimi gremo dol na plažo v Žusterno. Tam smo bili vse dneve. No, malo manj za vikende, ko je tja prišla vsa Slovenija. Takrat smo se držali svojega bazena.


 

Ste v najboljših rokometnih letih, kdaj ste bili nazadnje prosti tako dolgo?

Ne spomnim se. Vem pa, da se prileže po vseh teh letih. Telo bo počasi prišlo k sebi. Vsak, ki se resno ukvarja s športom, ve, kako je to naporno, pri nas rokometaših še posebej. V ligi NBA so na primer prosti tri ali štiri mesece, mi lahko le sanjamo o tem. Bo pa precej čudno po tako dolgi pavzi priti na prve treninge. A menim, da bi se moralo čez čas izkazati za koristno, vse te male poškodbe, ki jih vlečeš naprej, ker ni časa, bi se morale zdaj zaceliti. Rekel bi, da je celo v tej pandemiji nekaj dobrega. Tudi gladiatorji potrebujemo kdaj počitek. Res je, da so odpadle olimpijske igre, ampak tudi te se bodo odigrale. Rekel bi, da je ta korona nekatere močno obremenila, denimo zdravstvene delavce, ki so preživljali nadčloveške napore, ampak nam športnikom je prišla kar prav. Opomogli smo si.


 

Mislili smo že, da je ta korona premagana, ampak številke se spet vzpenjajo, verjamete, da bo prihodnja sezona normalna?

Jeseni do decembra se bodo po mojih pričakovanjih tekme igrale brez gledalcev, ampak življenje in šport se ne smeta spet ustaviti. Z virusom bo pač treba živeti, dokler se ne najde zdravilo ali cepivo. S tem se moramo sprijazniti, vsak zase mora biti dovolj odgovoren, da se ne izpostavlja nevarnosti in se drži pravil. Vemo, da je za rokomet precejšen hendikep, dvorane bodo napol praz­ne ali napol polne, kakor vzameš, ne vem, kako bodo to uredili. Nekaj časa še moramo potrpeti, verjamem, da bo prihod­nje leto bolje. Druge poti ni.
 

Po zatišju se napoveduje najbolj zahtevna sezona sploh, po nekaterih ocenah vas najboljše rokometaše, ki igrate ligo prvakov in ste reprezentanti, čaka celo sto tekem. Sliši se brutalno za kontaktni šport …

Gotovo bo to najbolj naporna sezona, a jaz vedno pravim, da raje igram tekme, kot treniram. Ne bi se branil, če igram vsak drugi dan, da mi le ni treba na treninge. Drugače ne bo šlo. Vem pa, da imamo dovolj igralcev tako v klubu kot reprezentanci, zato bodo trenerji morali vedeti, kdaj je kdo dosegel limit, in ga odpočiti.


 

V kakšnem duhu pričakujete začetek bazičnih priprav, nočne more večine športnikov, ko telo trpi do skrajnih meja?

Starejši ko si, bolj veš, kaj te čaka. Zdaj se znam tudi psihično pripraviti na te napore. Vem, da vsa moja družina (ima ženo Tjašo in tri otroke, Emmo, Ikerja in Arona; op. p.) v bistvu živi od tega, da nisem več sam. Priznam, nerad treniram sam, nimam volje za to. Bil sem bolj na »off«, sicer sem nekaj igral tenis in podobno, ampak če bi rekel, da sem se veliko preznojil med karanteno, bi lagal. Vem, da bom na pripravah puščal kri, kot rečemo, a bom že nekako. Ne bo prvič.


 

Vemo, da ste nekoč ljubili nutello in da so vam jo celo trenerji prepovedali. Koliko kilogramov ima Deki več danes kot po zadnji tekmi?

Eh, kakšno kilo in pol, to je vse. Včasih jih je bilo pet. Nadziram se, da ne bo kakšnih presenečenj. Vsako jutro stopim na tehtnico, kar mi je bilo včasih nepojmljivo. Zdaj je okej, teden treningov in bosta dva kilograma manj. Ni panike.
 

V Pick Szegedu, zelo močni ekipi, ki si je obetala nastop na F4 v Kölnu, bo odslej kar pet Slovencev, poleg vas, Mateja Gabra, Maria Šoštariča in Nika Henigmana tudi Borut Mačkovšek. V Barceloni bodo trije, zakaj se Slovenci tako gnetete?

Gnetemo se po vrhunskih klubih, česar včasih ni bilo. To je odraz dela, dobre šole. Nekako smo priplavali na površje. Govori se dobro o nas, smo spretni, marljivi, neproblematični. Dober glas seže v deveto vas.
 

Torej, vsi nas spoštujejo, nas imajo radi, nam celo zavidajo vse te vrline, naša država pa še nikdar ni bila tako razklana in depresivna. Kako gre to skupaj? Namesto da bi zrli v prihod­nost, se spet ukvarjamo z zgodbami iz preteklih vojn.

Odkar sem v Sloveniji, sem opazil te stvari, ampak se poskušam od njih umakniti, niti ne spremljam poročil. To pa ne pomeni, da nimam svojega miš­ljenja, kakšni smo. Raje bi ga zadržal zase.
 

Pa menite, da bi Slovenci morali končati te delitve, ki nas zavirajo in razjedajo od znotraj?

Mislim, da. Morali bi stopiti skupaj in prisluhniti narodu, ki je najbolj pomemben. Ne zdi se mi prav, da majhna skupina ljudi odloča namesto večine. Ne vem, ali gre Slovenija v pravo smer. To me žalosti.
 

Pa če se vrneva k bolj veselim šport­nim temam, kaj je vaš glavni cilj v karieri?

Rad bi osvojil ligo prvakov in rad bi s Slovenijo osvojil kolajno na olimpijskih igrah.
 

Nič »slovenske« skromnosti …

Samo enkrat se živi.