Mojster Deki bi čaral v Tokiu, potem pa ...

Dean Bombač. Mojster Deki, maestro Deki, čarovnik Deki. S takšnimi vzdevki so opisovali predstave organizatorja napada slovenskih rokometašev na EP tudi tuji novinarji. Njegova simultanka proti Islandcem je jemala sapo, bila je verjetno najboljša predstava slovenskega reprezentanta na velikih tekmovanjih. Koprčan je dolgo čakal na priložnost, da postane vodja. V tej vlogi odlično počuti. Zato preseneča, da že pri 30 letih razmišlja o končanju reprezentančne kariere. Gotovo ne čisto resno, ali pač ...
 

Konec je. Slovenija je osvojila četrto mesto na Švedskem. Katera noč je bila težja, po porazu s Španijo v polfinalu ali z Norveško v tekmi za tretje mesto?

Težja je bila po Španiji, vsaj zame. Po Norveški se je vse skupaj končalo, ne moreš več nazaj. S fanti smo se družili, šli ven v življenje. Si čestitali za četrto mesto in si zastavili nov cilj, to so olimpijske igre.

Zadnji trije tedni so bili zelo pestri, zanimivi, bilo je veliko vzponov in padcev. Kako bi na kratko ocenili vašo avanturo na Švedskem?

Lahko jo ocenim samo kot odlično. Kar smo storili, od nas pred prvenstvom ni nihče pričakoval. Na koncu smo izgubili od dveh v tem trenutku boljših reprezentanc.

Tudi vaša kariera je imela polno vzponov in padcev. Vmes ste izginili z radarja, dve leti vas ni bilo zraven, izpustili ste SP 2017 in EP 2018. Zdaj ste končno dočakali prvenstvo, na katerem ste imeli glavno besedo na igrišču. Kako ste se počutili?

To mi ustreza, Ljubo (Ljubomir Vranješ, selektor; op. p.) in Uroš Zorman (pomočnik) sta imela zaupanje vanje. Jaz sem na vsaki tekmi dal svoj maksimum. Nikoli se nisem vdal, tako kot se ni nihče med nami. Tudi na zadnji tekmi ne. Kar se mene tiče, bi lahko določene tekme drugače odigrali, ampak bilo je tako, kot je bilo.

Vi ste bili tisti, ki ste ves čas govorili o najvišjih ciljih, tudi o zlati kolajni. Je bilo zaradi tega na koncu vseeno nekaj razočaranja?

Gotovo je tudi nekaj razočaranja, največ ga je bilo po tekmi s Španijo. Verjeli smo, da smo boljši in da lahko gremo v finale s Hrvaško. Če bi bili jaz in vsi skupaj na drugačni ravni, bi se lahko tudi drugače končalo, ampak o tem zdaj nima smisla govoriti. Morali bi pokazati več želje, več energije. Enostavno ni šlo, naredili smo vse, da bi tekmo zasukali. Lahko bi se postavili na glavo, pa ne bi bilo nič boljše.

Selektor Vranješ je drugače zastavil zgodbo kot predhodnik Veselin Vujović. Slednji je že v prvih polčasih uporabil vseh 16 igralcev, Vranješ je stavil na udarnih osem, devet mož. Je ravno zaradi tega pošla moč v Stockholmu za tekmi št. 8 in 9?

V Göteborg smo vsi prišli sveži, Ljubo je rotiral mene in Miho (Zarabca), ki sva motorja ekipe, zato nisva bila utrujena. Zato pri naju ni izgovora, če sva kdaj odpovedala. Drugače pa je bilo pri drugih, tekme se nabirajo. Na žalost v obrambi nihče ne more dostojno zamenjati Boruta Mačkovška in Blaža Blagotinška, sta stebra in samo ona lahko igrata na tako vrhunski ravni, saj ni bilo Mateja Gabra. To nas je ubilo. Pa tudi, da se je Darko Cingesar poškodoval takoj na začetku. Moramo biti realni in se sprijazniti, da nimamo 20 igralcev, ki lahko igrajo na vsaki poziciji v obe smeri. To je naša realnost, mislim, da je Ljubo opravil vrhunsko delo v položaju, v katerem se je znašel.

Omenili ste Gabra, vašega soigralca v Szegedu. Kakšna bi bila razlika, če ne bi bil poškodovan in bi bil zraven?

Razlika bi bila ogromna, tako v obrambi kot v napadu. Matej ima izkušnje, vemo, da je velik igralec. Z njim smo še precej močnejša reprezentanca.

Takšna bo morala biti aprila, ko bodo v Berlinu olimpijske kvalifikacije, če se želi prebiti v Tokio.

Če tam ne bomo šli naprej, potem nismo ničesar storili na tem EP. Pričakovanja so enostavna, uvrstitev na OI. Vemo, da bo za
to skoraj nujno premagati Švede. A če smo jih premagali v Göteborgu, potem jih lahko tudi v Berlinu. Tam bo vse v naših rokah, ko se bomo spet videli s fanti čez dobra dva meseca, bomo morali biti pravi, da gremo poleti v Tokio.

Bili ste razočarani nad zvezo, ker ni poskrbela, da bi vas v Stockholmu bodrilo več navijačev. RZS zdaj načrtuje, da bo spomladi v Berlinu vendarle drugače. Si obetate boljšo podporo s tribun?

Upam, da bo res tako. Saj smo videli, da smo bili v Stockholmu edini sami. Prišli so samo naši bližnji, starši, žene in dekleta. V enem kotu jih je bilo vsega skupaj največ 50. Veliko več jih je bilo v Göteborgu, kjer smo igrali najboljše. Pred svojimi navijači je drugače igrati, ponesejo te, ti dajo dodatno energijo. Zdaj je, kar je, upam, da se bomo iz te napake naučili in da bo v naslednji akciji za to bolj organizirano poskrbljeno.

Glede na to, kako je še junija lani delovala Slovenija, lahko rečete, da je bila zamenjava Veselina Vujovića z Vranješem dobrodošla?

Težko je o tem govoriti, ker to ni najbolj pošteno do Vujovića, ampak mislim, da je bila menjava dobrodošla. Nekaj mesecev
nazaj smo izgubljali z Nizozemsko, Latvijo, stvari niso šle v pravo smer. Prišlo je do zasičenosti znotraj ekipe med vsemi nami. S prihodom enega človeka se je spet vse vrnilo nazaj na svoje mesto. Tja, kjer je že bilo tudi pod Vujovićem. Enostavno je tako v športu, ko si predolgo z nekom, pride lahko do takšnih stvari. Ali pa tudi ne. Pri nas je prišlo in ni bilo drugega, kot nekaj spremeniti.

Je Vranješ v tem slabem mesecu, kolikor ste z njim, tudi na vas naredil tako dober vtis kot pri drugih reprezentantih? Si lahko v tem štiriletnem obdobju še obetamo podobne vrhunce?

Korak za korakom. Prve so tukaj olimpijske igre, vsaj zame, po tem se bom odločil, kako in kaj naprej. Vse bo odvisno od pogovorom med nami in z mojo družino.

Namigujete na to, da bi po OI pri 31 letih končali reprezentančno pot in to ravno zdaj, ko ste končno prišli na svoj račun?

Po tem ciklu se bodo morale določene stvari postaviti, štiriletno obdobje je dolgo, nisem več najmlajši. Na naslednji olimpijadi (Pariz 2024) bom že pri 35. Mogoče bi veljalo vpeljati mlajše. Se bo treba pogovoriti.

No, Uroš Zorman, eden od vaših vzornikov, je po 31 letu, ko so ga že mnogi pošiljali v pokoj, naredil še veliko stvari, ne nazadnje igral na EP 2012 in 2016, SP 2013 in 2015 ter nastopil na OI v Riu. Zakaj ne bi na jesen kariere uživali sadove trdega dela?

Ja, res. Uroš je potem še enkrat oživel. Naj še enkrat povem, želja za naprej je velika, ampak bomo videli, kako se bodo stvari postavile. Tudi z Ljubom se moramo posvetovati, kakšna je njegova vizija. Ima štiri leta, mandat, v katerem bo moral narediti nek uspeh.

Kako na splošno ocenjujete podporo krovne organizacije? Slovenija je verjetno edina, v kateri reprezentanti ne dobijo niti dnevnic, da ne govorimo o premijah, kakršne so obljubili Norvežanom.

Pri nas se nikdar ni nihče odpovedal reprezentanci zaradi denarja. To ni bil nikoli problem. Prihajamo že deset let zastonj. Bi bilo pa prav, da bi na vsakem področju storili korak naprej, mislim, da tudi naši košarkarji, odbojkarji in drugi nekaj imajo od tega. Na vsaki akciji gremo finančno na slabše. Ne dobimo niti evra in tudi če bo tako ostalo, bomo še vedno radi prihajali v reprezentanco.

Na EP je bilo prvič 24 reprezentanc, kako ocenjujete to potezo EHF?

Razširitev se mi zdi upravičena, kar nekaj reprezentanc, ki jih drugače ne bi bilo, je pokazalo določeno kakovost. Gledanost je večja, zanimanje je večje. Ampak tekem je preveč, med njimi premalo časa za regeneracijo. Zadnje štiri tekme smo odigrali v petih dneh, to ni človeško. Niti zdravo. Nismo roboti. Jaz imam trening v četrtek, v soboto tekmo, pa sem med tistimi, ki imamo srečo. Na Poljskem je kolo že v sredo.

Za konec, kje vidite slovenske rezerve, da spet naredi ta korak, ki ga v Stockholmu ni?

Naslednjič, ko se dobimo, bomo bolj izkušeni. To je bila velika šola za vse. Najboljša šola je bila tekma s Španci, na kateri so starejši igralci odigrali taktično vrhunsko tekmo. Rezerve so v komunikaciji med nami in Ljubom. V klubu že na podlagi trenerjeve mimike točno veš, kaj želi od tebe. Rezerve so v obrambi, treba bo naštudirati še kakšno različico, in napadu, ki ga bo treba izpiliti. Za to ni bilo dovolj časa. Sigurno lahko naredimo še en velik korak naprej.