Resda so te dni v središču pozornosti beloruske javnosti evropske igre v Minsku, toda na naslovnice športnih časnikov in najbolj vidna mesta spletnih strani je prodrl dobro znani obraz Sergeja Rutenke, nekoč slovenskega reprezentanta in enega ključnih mož nepozabnega celjskega pohoda na evropski vrh pred 15 leti. Rutenka namreč ne bo več namestnik predsednika beloruske rokometne zveze, nakar je v posebnem pogovoru za Delo obrazložil odločitev kot tudi nizal spomine na svoje dni v Sloveniji.

»Slovenija? Februarja sem se na poti v Španijo ustavil za dva ali tri dni pri vas. Drži, naredil sem ovinek, a ko pomislim, koliko lepega sem doživel v tej deželi in kakšne prijatelje imam še vedno tam, mi ni težko podaljšati poti. Sicer pa se kmalu spet vidimo,« je napovedal morda kakšen skok do Celja ali Obale v prihajajočih počitniških dneh, vsekakor pa prihod v drugi polovici oktobra na napovedan spektakel ob slovesu od športne poti Uroša Zormana in Luke Žvižeja.



Ob omembi Slovenije, Celja, Gorenja, svojih nekdanjih soigralcev ter prijateljev, s katerimi je v rednem stiku, se mu je iskrilo v očeh, ko pa se je pogovor zasukal k najbolj vroči rokometni temi zadnjih dni v Minsku, njegovem nepreklicnem odstopu iz vrha rokometne zveze, ni bil niti jezen niti zadržan. »Ah, najprej bi rad poudaril, da se prav z nikomer nisem skregal. Mirno sem razjasnil svoje mnenje, da res ne bi kazalo pretiravati pri številu tujcev v našem ligaškem tekmovanju. Ker je večina glasovala drugače, sem se pozneje umaknil. Sam namreč menim, da bi omejitev treh tujih igralcev na moštvo znižala razlike med posameznimi klubi. Ne bi se zgodilo, da bi Meškov, zdaj z naskokom z najvišjim proračunom pri nas, tako pobegnil. A res bi rad poudaril, da se s predsednikom še zdaleč nisem sprl. Morda so nekateri ob objavi novice zaznali drugače. Mi je pa seveda žal, da ne bi še bolj dvignili rokometa v Belorusiji, saj bi morali več pozornosti namenjati vzgoji mladih igralcev. Tu nam je prav Slovenija lahko za zgled,« je podčrtal med kavo v hotelu ob osrednjem mestnem štadionu, v teh dneh zlasti v znamenju evropskih iger.

Pogreša igre z žogo

Tako kot večina prebivalcev Minska se jih je tudi upokojeni športnik razveselil, kajpak mu je žal, da na sporedu ni njegovega rokometa. »Pa še kakšno igro z žogo pogrešam. Kot mnogi ugibam o obliki tekmovanja, izvedbi in konkurenci. Zaenkrat so se igre obdržale, najbrž pa bo treba še najti pravo pot, kako bi na teh spremljali v vseh panogah najboljše športnike. Nekoč je bil na sredozemskih igrah turnir s Španijo, Francijo, Slovenijo, Hrvaško kakovosten. Upam, da bo tako tudi v prihodnje na evropskih igrah, katerih izjemna plat pa so vsekakor urejenost mesta, pozitiven duh, sploh promocija Minska in Belorusije,« pravi in doda, da iz leta v leto bolj uživa v svojem mestu: »Jasno, vsak ima rad domače kraje, a ne zgolj zato: res sem prepotoval Evropo podolgem in počez, jo dobro spoznal, Minsk sodi med tistih pet mest, kjer bi bil najraje. Je urejen, veliko je parkov in zelenic. Tudi obiskovalci iz tujine spoznavajo, da je življenjska raven tu spodobna, seveda pa je tako kot povsod treba delati za zaslužek. Šolstvo in zdravstvo ponujata brezplačne storitve, bolj všeč kot nekoč pa mi je možnost izbire: bolnišnice so javne kot tudi zasebne. V slednjih seveda ne gre brez plačila, a včasih takšne možnosti sploh ni bilo.«


 

Vse Slovenija je stiskala pesti za Celje

Toda podobno kot domače mesto ima 37-letni Belorus rad tudi Celje. Še prej je igral za Gorenje, od tod izhaja tudi njegovo prijateljstvo z Brankom Tamšetom, zdaj trenerjem zagrebških rokometašev, nato pa je ob Savinji doživel izjemne trenutke: s soigralci se je namreč pred 15 leti veselil svoje prve evropske klubske lovorike. Uspehov in pokalov je bilo pozneje še več, ko je bil med zvezdniki Barcelone in Ciudada Reala v Španiji, a vendarle tisti celjski dnevi ostajajo zanj prav posebni. »Seveda sem tudi v Španiji doživljal izjemne trenutke, toda podvig s Celjani bo vedno ostal posebej podčrtan, ker nas takrat mnogi po Evropi niti po proračunu niti po kakovosti moštva niso šteli med kandidate za vrh. A naš moštveni duh je bil izjemen, užival sem tudi zaradi sanjske podpore privržencev. Pa ne le v dvorani. Vsa Slovenija je bila takrat z nami, to je bilo drugače kot pozneje pri Ciudadu Realu ali Barceloni, kjer je vendarle šlo za uspehe obeh klubov, a v državi še zdaleč ni bilo takšnega odmeva kot prej v omenjenem celjskem primeru,« se spominja nekoč izjemen rokometaš, ki je pred kratkim gostoval v športni oddaji na beloruski TV, kjer so posebej predstavili zvezdnike treh najbolj priljubljenih ekipnih panog v državi – ob Rutenki sta bila v studiu še nogometaš Aleksandr Hleb (Stuttgart, Arsenal, Barcelona) in dolgoletni kapetan hokejske reprezentance Aleksej Kaljužnij. Oba sta pozorno prisluhnila rokometaševim besedam, ko je ta hvalil Slovenijo in podporo po vsej državi ob nastopih celjskega moštva.


 

V Evropi ni več nedotakljivih

Tako ohranja številne stike pri nas, najpogosteje se pogovarja z Zormanom, Žvižejem in Tamšetom. Še naprej spremlja slovenske športne strani na spletu, najbolj podrobno seveda rokometni utrip. Ni eden tistih, ki bi puščice usmerjal proti sedanjemu selektorju Veselinu Vujoviću. »Ne vem, trenerji so pač različni, eni bolj temperamentno vodijo moštvo, drugi mirno spremljajo dogajanje. Moramo pa vedeti, da je konkurenca precej bolj izenačena. Niti Francija ni več nedotakljiva, nikogar ni več preprosto premagati. Zaznal sem kritike ob igri Slovenije proti Latviji, toda slednja vlaga v rokomet, njen Dainis Krištopans je bil med ključnimi aduti Vardarjevih zmag proti krepko bogatejšima Veszpremu in Barceloni. Vesel sem seveda, ko spoznavam, da je rokomet iz leta v leto v nekaterih državah bolj priljubljen,« pravi in pove, da je bilo nazadnje v njegovi domovini več veselja ob uvrstitvi rokometne reprezentance na evropsko prvenstvo kot pa vrnitvi hokejistov v najvišji svetovni razred: »Hokej je pri nas kajpak zelo priljubljen, predsednik države Aleksandr Lukašenko ga ima zelo rad, tudi sam je pogosto za sprostitev na drsalkah. Toda obenem je tradicija rokometa dolga, podobno kot Slovenci imamo dobre igralce po močnih ligah na tujem.«



Igral je tako za belorusko kot slovensko reprezentanco. »Pri obeh sem doživljal lepe trenutke, kajpak ostajajo nepozabne olimpijske igre v Atenah. Najbolj nenavadno pa mi je bilo, ko sem z soigralci iz beloruske vrste sredi Stožic na odločilni tekmi za uvrstitev na EP 2014 premagal slovenske tekmece. Sploh se nisem veselil, čudno sem se počutil, ne nazadnje se nisem vračal po tekmi v Minsk, temveč sem bil še tri dni v Sloveniji,« nam je dejal ob koncu zanimivega in iskrenega pogovora in ob vprašanju za konec, kaj namerava zdaj brez odgovorne vloge pri rokometni zvezi, odgovoril: »Pripravljam se za poslovne vode na področju kmetijstva, v prostem času pa jo ucvrem v naravo, torej v okolico Minska, in se sproščam ob ribolovu.«