Luka Žvižej, rekorder po številu doseženih golov za slovensko rokometno reprezentanco, je obesil športne copate na klin, ko je njegov zadnji klub Minden 9. junija gostoval v Ludwigshafnu. A od rokometa se ni poslovil, v svojem matičnem klubu Celju Pivovarni Laško je okrepil strokovni štab in začel novo zgodbo v svoji karieri.

Luka Žvižej res ni človek, ki bi posedal na verandi svoje nove hiše na Proseniškem pri Celju in na gugalniku užival sadove 22-letne igralske kariere, v kateri je (med drugim) branil barve Celja (2000–2003), Santanderja (2003/04 in 2006/07), Barcelone (2004–2006), Pick Szegeda (2007–2010), spet Celja (2010–2017) in nazadnje dve sezoni Mindna v nemški bundesligi.


 

Krize ne pričakuje

»Res nisem človek, ki bi bil pri miru in se učil klekljanja. Treba je delati, ne moreš biti doma in se zapustiti. Dobro je, da sem že vedel, kaj me čaka v prihodnosti, in ni bilo tistega vakuuma, v katerem se človek sprašuje, kaj naprej,« je list hitro obrnil Žvižej, ki je 15-letno reprezentančno kariero sklenil po EP 2016 na Poljskem, v 217 nastopih pa je zbral kar 702 gola, največ med vsemi. Po številu nastopov ga prekaša samo Uroš Zorman (225).



Devetnajst let profesionalizma (pravzaprav 22 resnega rokometa, če štejemo še uvodne tri sezone v Celju, Radečah in Trimu) je dolga doba za športnika, mnogi imajo težave po koncu kariere in se težko znajdejo v »civilnem« življenju. Je Žvižeja že zadelo spoznanje, da je konec? »Pri meni ni bilo tiste krize, pravzaprav sem komaj čakal, da je konec. Čakalo me je veliko stvari, selitev domov, vmes je bila poroka brata Mihe na Danskem, zdaj smo s Celjem Pivovarno Laško podpisali pogodbo o sodelovanju. Preveč vsega se je dogajalo, da bi se lahko zamislil. Mislim, da prehod ne bo težaven, pričakujejo me v Celju in veselim se izzivov,« je povedal Žvižej.



»Mogoče bo krizica prišla čez čas, ko se bo vse umirilo in se bodo začele priprave za novo sezono,« si je pustil nekaj prostora za soočenje z realnostjo. Kot šport­nik po duši bo treniral še naprej, a odslej bo svoj gospodar. »Treningi bodo podrejeni meni in ne obra­t­­­no. Šlo bo za mojo dušo in moje počutje.«


 

Sedem let zakona

Zamenjal je veliko klubov, še več pričesk, na telesu so se pojavljale nove tetovaže, a srčni izbranki Daci je že kar dolgo zvest ... »Danes imava ravno obletnico poroke (pogovarjali smo se v četrtek; op. p.). Sedmo. Skupaj pa sva že deset let in pol od januarja 2009,« ni strahu, da bi Žvižej kdaj pozabil na obletnico.



Z Daco sta konec avgusta 2014 dobila fanta dvojčka, Krisa in Jana (bi bil Kristjan, če bi bil eden?). »Eno leto bosta še v vrtcu, potem gresta v šolo. V Nemčiji sta bila v vrtcu in sta se dobro naučila nemško, kar jima bo gotovo koristilo v življenju. Zato se bosta naprej učila jezika, da jima kaj ostane iz naše zgodbe v Mindnu,« dobijo oči pri Luki poseben lesk, ko govori o svojih dveh junakih, ki pa ne bosta dobila »okrepitev«. »To je to, hrepenela sva po enem otroku, dobila sva kar dva. Pri tem bo ostalo.«
 

Fantovščina malo drugače

Omenil je poroko brata Mihe, tudi rokometaša in nekdanjega reprezentanta, ki si je ustvaril družino na Danskem. Luka je bil poročna priča in organizator fantovščine. Čeprav je znan po vragolijah, se je na severu moral malce prilagoditi običajem. »Fantovščine, kakršne imamo pri nas, s križi na hrbtih in popivanjem do onemoglosti, tam ne poznajo. Spom­nim se svoje (na Portugalskem so mu jo priredili reprezentanti ob koncu sezone; op. p.), pa tiste, ko smo Renatu Vugrincu za nogo s kratko verigo priklenili 40-kilogramski mlinski kamen in ga je vlekel za sabo. Na Danskem je bilo bolj umirjeno, a lepo, šli smo tudi v sobo pobega,« je povedal Luka, ki se je sprijaznil, da bo mlajšega brata in malega nečaka videval bolj poredko: »Že leta sva z Miho narazen, po drugi strani pa ostajava močno povezana. To današnja tehnologija omogoča.«




 

Družina ima talent

Miha je znan po košati bradi, zelo je nadarjen za risanje. Na splošno imajo Žvižeji razvito umetniško žilico. Stari oče Štefan je bil režiser in ustanovitelj amaterskega gledališča Zarja v Trnovljah, oče Darko je komedijant, znan kot Štamperlov Pepi. Mamin bratranec je muzikant.



»V bistvu imamo v familiji kar ves spekter, eden od dedkov je bil avtobusni šofer. Darko je bil tudi zlatar in avtomehanik. Iz vži­galnika zna narediti helikopter. Pokriti smo na vseh področjih,« se je pošalil Luka, ki opaža, da dvojčka nista padla daleč od drevesa, kar zadeva umetniško žilico ... »Ko Jan še ni znal dobro hoditi, ga je Kris oponašal, imam posnetek, zelo je bil zabaven,« je povedal Žvižej, tudi sam znan kot dober posnemovalec. Med drugim je »v nulo« zadel legendarnega vratarja Dejana Perića, ko je imel ta pred leti v Zlatorogu poslovilno tekmo.


 

Čim dlje od tablic

Jan in Kris utegneta iti po očetovih športnih stopinjah. »Kažeta različne talente, vsekakor ju bomo spodbujali, če bosta hotela v šport. Če bo kateri hotel peti, bomo pač peli. Pomembno je, da imajo otroci čim več možnosti, da so čim več zunaj, pa četudi moramo vsakič, ko pridejo domov, vklopiti pralni stroj. Tablice in računalniki naj bodo le dodatek, ne pa prva stvar,« je menil Žvižej, čigar vrhunec igralske kariere je bil leta 2005, ko je v dresu Barcelone osvojil ligo prvakov.

»To je bila uresničitev mojih sanj, iz Celja sem šel v neznano in se po dveh letih znašel na vrhu sveta.« S Slovenijo pa je bil najvišje, ko je na svetovnem prvenstvu v Španiji leta 2013 osvojil četrto mesto. To je bil čas, ko je bil član t. i. hero teama. »Lesena ali plastična kolajna, kakor želite, a zame bo imela vedno zlat lesk. Igranje za domovino je bilo zame vedno največja čast.«