V Celju že dvakrat višek, a Zlatorog je močen magnet

Takih ne delajo več, rokometašev z ulice, namreč. Proizvodnja se je ustavila okrog leta 1980. Po Urošu Zormanu in Alešu Pajoviču je športne copate na klin obesil tudi Luka Žvižej, rekordni strelec slovenske reprezentance. Tudi on se podaja v trenerske vode, vrača se v Celje Pivovarno Laško, kjer se je začela lepa kariera.

»Dovolj je bilo, raje sam rečem, kdaj je konec, kot da mi to povedo drugi. Grem, dokler lahko še na svojih nogah zapustim igrišče. Ne bom se prepustil lenarjenju, da bi se kdaj vrnil, pa ni možnosti,« je zatrdil Žvižej, s 702 goloma prvi na večni lestvici slovenskih strelcev.



Malce se je moral popraviti, tekma njegovega zadnjega kluba Mindna 9. junija ni bila zadnja. Uradno bo konec 24. oktobra, ko se bosta na t. i. Rokometni simfoniji v celjskem Zlatorogu pomerili Žvižejeva in Zormanova ekipa.



»To bo spektakel brez primere, prisotne bodo največje zvezde, ki so pustile pečat v celjskem, slovenskem in evropskem rokometu. Imen ne bi razkrival, lahko pa ste prepričani, da bo kaj videti,« je na jesenski šov povabil 38-letni Žvižej, ki bo storil vse, da bo njegovo moštvo boljše od Zormanovega.

Samo za pokušino, med povabljenci so Nikola Karabatić, Dejan Perić, Uwe Gensheimer, Luc Abalo, Edi Kokšarov, Renato Vugrinec, Sergej Rutenka, Iker Romero ...
 

V Blaugrani ni bil turist

Celje, Santander, Barcelona, Szeged, Celje, Minden so bile glavne postaje v njegovi karieri, vrhunec katere se je zgodil že relativno zgodaj. V Celju leta 2003 zanj ni bilo prostora, bil je višek, s culo na rami jo je mahnil s trebuhom za kruhom ...

»V Španijo. Verjetno sem edini igralec, ki je v 14 dneh prišel iz tretje v prvo ligo. Začel sem v Eldi, se preselil v Torreviejo in potem v Santander. Tam sem bil zadovoljen, igral sem, bil ob morju, nameraval sem se naučiti deskanja. Ne bom pozabil dneva, ko me je poklical hrvaški zastopnik in me vprašal, kaj delam. Povedal sem, da si kuham kosilo. Ko mi je rekel, da si igralci Barcelone obrokov ne pripravljajo sami, sprva nisem doumel, kaj govori. Šele po tretji ponovitvi sem spoznal, da so se mi uresničile sanje. Podpisal sem za veliko Barço. Prej sem si mislil, ko bi vsaj enkrat od znotraj videl dvorano Blaugrana in občutil ta hram, četudi kot turist. Pa sem prišel v svetem modro-rdečem dresu, še zdaj mi gredo kocine pokonci, ko se spomnim,« je proti nebu pogledal Luka.

Zvezd se je dotaknil v naslednji sezoni 2004/05, ko je z Barcelono osvojil ligo prvakov, v finalu je proti velikemu tekmecu Ciudadu Realu, za katerega sta igrala Rutenka in Pajovič, zabil en gol.


 

Raje v trenirki kot srajci

Iz Španije se je za tri leta (2007-2010) preselil na Madžarsko in se zasidral v srca navijačev Pick Szegeda, od tam pa se je vrnil v matično Celje, kjer je kmalu postal kapetan in kot tak v sedmih letih dvignil po štiri lovorike za državnega in pokalnega prvaka. »Ničesar ne obžalujem in ničesar ne bi spreminjal. Vedno sem šel po svoji poti, četudi so mnogi govorili, da delam neumnosti. Z reprezentanco nisem osvojil kolajne (srebro EP 2004 in bron SP 2017; op. p.), smo pa bili na SP v Španiji leta 2013 četrti, medalja je bila bolj plastična, a zame kot zlata,« je povedal Luka, ki je za izbrano vrsto debitiral leta 2001 v Kopru proti Italiji.



Ker s Celjani po uspešni sezoni 2016/17 ni našel skupnega jezika glede podaljšanja pogodbe, jo je za dve leti mahnil še v bundesligo, zdaj pa bo njegova služba spet v Zlatorogu, kjer je preživel deset sezon, je četrti najboljši strelec kluba (1392 zadetkov) in četrti na večni lestvici nastopov (396). Nova funkcija je sicer precej nedorečena, pridružen bo ekipi, ki »skrbi za stvari na igrišču in ob njem« ...

»Vesel sem, da bom pot nadaljeval tam, kjer sem jo začel. To je moj klub, Celje je moje mesto. Mikajo me trenerske vode, nekako se ne vidim v srajci v pisarni, a nobena naloga mi ne bo odveč. Naj se nova zgodba začne!«