Pajo nič več bum bum, a spet prihaja njegov čas

Kot strela z jasnega je konec marca udarila novica, da je Aleš Pajovič prevzel selektorsko vlogo v avstrijski rokometni reprezentanci. Kmalu zatem mu je uspel sanjski debi, severni sosedi so v polni dvorani v Dornbirnu premagali evropske prvake iz Španije. Eden najboljših slovenskih rokometašev bo januarja Avstrijce vodil na domačem evropskem prvenstvu, na katerem bo igrala tudi Slovenija
.
Uroš Zorman, rekorder po številu nastopov za reprezentanco (225), in Luka Žvižej, rekorder po številu zadetkov (702), sta pred dnevi za konec oktobra napovedala spektakularno poslovilno tekmo v Celju, na Pajoviča, ki ima na računu 181 nastopov (8. mesto na večni lestvici) in 697 golov (2. mesto), pa smo na južni strani Alp kar malce pozabili.

Odkar je leta 2011 razočaran zapustil domače Celje, je najprej štiri sezone preživel v Nemčiji (Magdeburg, Lübbecke), nakar se je preselil v Gradec, tam igral tri sezone, v prejšnji je bil igralec in trener, v tej pa je samo še trener, a tudi ta zgodba se končuje, saj so Avstrijci v njem prepoznali kakovost in mu zaupali vodenje izbrane vrste za domači euro. Nepričakovana čast za velikega rokometaša brez trenerskega pedigreja.
 

Flegmatik po duši, delavec po naravi

»Če povem po pravici, nikdar nisem razmišljal, da bi bil kdaj trener. A potem so mi v Gradcu po koncu kariere ponudili službo trenerja. Mislil sem si, zakaj pa ne bi delal tega, čemur sem posvetil vse življenje in na kar se najbolje spoznam,« je na drugi breg skočil »Bum bum Pajo«, kar je bil njegov vzdevek skozi vso kariero.



»Bil sem star 16 let, ko smo bili s kadetsko reprezentanco na turnirju Partille Cup na Švedskem. V finalu me je tako predstavil napovedovalec in se je takoj prijelo. V svoji generaciji sem bil zelo visok (197 cm; op. p.), imel sem močan strel, zato bum bum. Še zdaj me prijatelji za hec tako kličejo, res pa je, da nisem več bum bum. Sem ravno na treningu preizkusil strel, pa je bil bolj počasen posnetek. Pozna se, da letos ne treniram več, rama se je uspavala, izmeta ni več. Glava sicer še hoče, a telo ne pusti,« se je s krutimi zakoni narave sprijaznil Pajo, ki je 6. januarja dopolnil 40 let.



Včasih se dobre stvari zgodijo tudi prijaznim fantom. Pajoviča vsi poznajo kot vljudnega, skromnega, celo malce sramežljivega človeka. Še pozdrav redarske službe, zataknjen za brisalcem njegovega avtomobila, je med pogovorom za Delo sprejel kot pravi flegmatik. »Ah, saj sem že vajen, kdo bi poznal vsa ta pravila v nemščini. Na mobilni banki imam kar shranjen račun za parkirne kazni, da mi ne vzame preveč časa. Pa saj gre le za 25 evrov,« ga smola, ki bi marsikomu povišala pritisk, ni iztirila: »Je pa res neum­no zapravljen denar.«


 

Neposrečena vrnitev v Celje

V rokometu je pustil močan pečat, iz matičnega Celja je šel leta 2003 v Ciudad Real in tam ostal šest sezon z vmesnim postankom na posoji v Kielu (2007), potem se je leta 2009 vrnil v Celje, kjer je nastala zvezdniška zgodba, a se je klavrno končala, z odhodi Zormana, Dragana Gajića, Renata Vugrinca, Edija Kokšarova, trenerja Zvonimirja Serdarušića ...

»Nekatere stvari mi niso bile všeč, a so bile v Celju žal stalna praksa. Šel sem drugam, kjer so me bolj cenili, in vse se je lepo obrnilo. Škoda, ker se nismo razšli na lepši način.«



Mnogi športniki se težko sprijaznijo s koncem kariere, tudi sam se je je dolgo oklepal. »Vlekel sem do 39. leta. Če te čaka služba ali si začel posel, potem lahko rečeš, da se boš poslovil prej in začel na novo. Pri meni ni bilo načrta B. No, bil je takrat, ko sem se vrnil v Celje, imel sem svojo rokometno šolo, pa trgovini Quicksilver in Björn Borg, a potem se je celjska zgodba hitro končala, spet smo se z družino (ima ženo Tino, sina Josha in hčerko Lio) morali seliti v tujino in zapustiti poslovne vode. Po štirih letih v Nemčiji je bilo telo že pošteno načeto, sploh moje nesrečno koleno, pri 35 letih sem prišel v Avstrijo, v drugo ligo, in ljudje so se čudili, kaj mi je bilo tega treba. Izkazalo se je za dobro. Včasih je treba stopiti stopničko nižje, da se ti potem vse lepo obrne. V Gradcu smo naredili lepo zgodbo, se uvrstili v prvo ligo, potem v njej obstali, letos smo se prvič prebili v končnico. Našo rast so spremljali pri zvezi in mi ponudili mesto selektorja,« je kronologijo opisal Pajovič.



Ob klicu z Dunaja kar zdrznil: »Bila je lahka in težka odločitev. Lahka, ker je pač vloga selektorja velika čast, težka, ker sem se zelo navezal na ekipo Gradca, ki jo bom po sezoni moral zapustiti. Bomo pa vsaj ostali v Gradcu, kjer se odlično počutimo.« Josh, zdaj 14-letni najstnik, in 11-let­na Lia sta se povsem privadila na življenje na avstrijskem Štajerskem: »V šoli jima je super, jezik ni noben problem, sta že čista Avstrijca.«
 

Slovenija še premočna za Avstrijo

Avstrija bo skupaj s Švedsko in Norveško gostila EP. Kaj si lahko obeta? »Zveza se zaveda, kam sodimo, in nima prevelikih ambicij. Želimo pa popraviti vtis z zadnjega SP, kjer je bilo vse skupaj zelo slabo (Avstrija je bila 19.). Po osmih letih je prišla zasičenost, zato so se razšli z Island­cem Patrekurjem Johanessonom in našli mene. EP je še težje kot SP, po novem bodo štiri skupine s po šestimi ekipami, napredovale bodo po tri. Če dobiš Francoze, Slovence in še koga od velikih, težko kaj narediš,« si rojakov v žrebu (28. junija na Dunaju) ne bo želel Pajovič, ki ima v ekipi le dva zvezdnika, Roberta Webra iz Magdeburga in Nikolo Bilyka iz Kiela.



Slovenija sodi razred višje. »Igralci so člani vrhunskih klubov, upam, da bo po padcu sledil nov vzpon. Slovenija lahko poseže po kolajnah,« je dejal Pajovič in pozdravil prihod nekdanjega soigralca Zormana v strokovni štab kolega Veselina Vujovića.

»Super, morda pa so tudi pri nas začeli ceniti svoje igralce, kot je to že dolgo v tujini. Všeč mi je bilo, ko so v Celju dali priložnost Tomažu Ocvirku, še prej v Gorenju Janezu Gamsu. Zdaj v Celje prihaja Luka Žvižej. Lepo. Uroš pa ima vse, znanje, izkušnje, energijo. Verjamem, da bo nekega dne postal tudi selektor.«
 

Bolj za hribe kot morje

Čeprav Pajo ni več bum bum, se še vedno zdi kot izklesan iz skale. Kakšen trebušček bo moral še počakati ... »Že štiri leta redno vadim crossfit, druga strast je gorsko kolesarstvo. S Tino se podiva po hribih, kadar je le mogoče, saj sva oba precej adrenalinska. Na splošno smo v družini bolj za hribe kot morje.«



Ko se ozre na igralsko kariero, mu ni težko izluščiti vrhuncev: »Najlepše mi je bilo v Španiji, tam sta se rodila oba otroka, s Ciudadom Realom smo trikrat osvojili ligo prvakov. Pri reprezentanci pa bi omenil olimpijska nastopa v Sydneyju in Atenah ter seveda srebrno kolajno na domačem euru leta 2004.«

Ja, takšnih ne delajo več, poreče marsikdo, ki se z nostalgijo spominja časov, ko je Bum bum Pajo kot za stavo tresel mreže z desetih metrov. Prav bi bilo, če bi ob Zormanu in Žvižeju tudi on zaznamoval jesensko rokometno simfonijo v Zlatorogu, a bo verjetno imel druge obveznosti. Služba je služba ...