Prvič po šestih letih Slovenija brez članov KKK

Ljubljana – Jutri bo igrala Slovenija predzadnjo tekmo lige narodov, stožiški dvoboj z Norvežani bi bil lahko v marsičem prelomen. Na "mizi" sta dve možnosti: bodisi si bo selektor Igor Benedejčič pripisal prvo zmago Slovenije v ligi narodov bodisi bo njegova barka zaplula v četrti jakostni razred v Evropi.



Benedejčič bo iskal pot do uspeha s spremenjeno zasedbo brez številnih dolgoletnih nosilcev igre. Prvič po letu 2012 ne bo v jati niti enega člana načrtovane zvezne vrste prihodnosti, kakršno je v super uspešnem letu 2013 zasnoval tedanji selektor Srečko Katanec. Gre za Kevina Kampla, Jasmina Kurtića in Reneja Krhina, navezo KKK, ki je konec maja 2013 najprej v Bielefeldu zmlela Turčijo, en teden zatem nasula štiri gole še tedaj odlični Islandiji v Reykjaviku. Slovenci so prvič po južnoafriški eri delovali zares obetavno in si pozneje prek treh zaporednih zmag (Albanija, Ciper, Norveška) priigrali zaključno žogo za uvrstitev v Brazilijo, toda v spektakularni zadnji tekmi v Švici je žoga končala v napačni mreži.

Rene Krhin raje z Vahidom Halilhodžićem

Vsaj v teoriji bi lahko vsi trije prišli na Gorenjsko tudi novembra. Jasmin Kurtić je konec prejšnjega tedna igral prvo tekmo v majici Spala po poškodbi komolca, Kevin Kampl tako ali tako ostaja nosilec igre Leipziga, tudi Rene Krhin je po trditvah francoskih kolegov nared za igro, čeprav je uradni razlog za njegovo odsotnost poškodba kolena. Bolj verjetno je, da sta Kampl in Krhin vse težje prenašala številne kritike rojakov na svoj račun, kapljo čez rob je morda pomenilo slovo Tomaža Kavčiča, enega redkih, ki ju je vzel v bran in izpostavljal mladost in neizkušenost članske reprezentance. Kampl je uradno sporočil, da ga v člansko reprezentanco ne bo več, Krhin bo zadnjo akcijo pred marcem izkoristil za vadbo pod budnim očesom svojega novega klubskega trenerja Vahida Halilhodžića, ob Safetu Sušiću bržčas enega redkih trenerjev/selektorjev z območja bivše SFRJ, ki bi ustrezal tudi značaju in profilu slovenske reprezentance.

Od Srečka Katanca do Tomaža Kavčiča

Kampl, Krhin in Kurtić predstavljajo stereotipno zgodbo o neuspehu izbrane strategije. Krhina je predstavil slovenski javnosti selektor Matjaž Kek 5. septembra 2009 na Wembleyju, Kampla in Kurtića njegov naslednik Slaviša Stojanović 26. maja 2012 v Kufsteinu na Tirolskem, obe zgodbi sta bili zastavljeni načrtno in uspešno. Leto dni po remiju z Grčijo na Tirolskem se je dokončno zdelo, da je nogometna Slovenija dobila zanjo sanjsko zvezno vrsto in tri nogometaše, ki se jih splača podpreti in čakati na njihovo zorenje. Par vezistov Kurtić-Krhin ter pred njima Kampl (bodisi 4-2-3-1 bodisi 4-4-2) – to je bila formula za uspehe Katančeve jate, ki je obetala več uspešnih kvalifikacijskih ciklusov. Zgovorna sta bila Delova naslova člankov po tekmah v Reykjaviku in Ljubljani z Albanijo: "Spet je bilo pravi užitek gledati Katančeve fante" in "Kamplova mojstrovina za delovni let v Larnako" ...



To je normalno, reprezentance iz majhnih držav, kakršna je Slovenija, ki težko izpusti iz rok že enega vrhunskega nogometaša, pogosto načrtujejo pomladitev s pogledom na več let naprej. Zato je tedanji predsednik NZS Aleksander Čeferin ustoličil Srečka Katanca, njegov naslednik Radenko Mijatović pa podpisal pogodbo s Tomažem Kavčičem, ki se je Katancu pridružil že prej.

Ravno ujeli najboljša leta za rezultat

Ni ključno, da trojica KKK na trgu velja približno 30 milijonov evrov, več šteje, da je Slovenija prvič po letu 2012 ostala brez kateregakoli člana naveze Kampl-Krhin-Kurtić v najmanj primernem trenutku, v obdobju, ko so vstopili v najboljša leta za gradnjo rezultata; Krhin in Kampl sodita v letnik 1990, Kurtić 1989, prvi ima v nogah 40 tekem za selekcijo A, drugi 28, tretji 48. Nogomet bodo seveda igrali tudi brez omenjene trojice in sveta ne bo konec – uradno se je poslovil le Kampl –, ne nazadnje je treba jutri podpreti imena, kakršna so Zajc, Štulac, Bijol, Dervišević in Črnigoj. Gotovo pa je škoda za neuresničen načrt in posledično (spet) nov začetek neke zgodbe.