Napočil čas za oktobrsko (r)evolucijo

Je po porazu Slovenije z Avstrijo napočil čas za konec sveta? Si je Slovenija za vselej zaprla vrata na velika tekmovanja, kakršni sta euro in mundial? Je obupal nad rojaki tudi Uefin prvak Aleksander Čeferin in ga ne bo več v Stožice?

Trikrat ne, toda nalijmo si čistega vina: Slovenija ne bo nikdar favorit na gostovanju v Skopju, prav tako Slovenija ne bo nikdar favorit v tekmi z Avstrijo, četudi bi jo igrali v Horjulu ali Dražgošah. Kdor ne zmore sprejeti te resnice, v resnici nima pojma o poslu, kakršen je nogomet, in bi bilo zanj bolje, če bi preusmeril pozornost na Gorskega zdravnika ali šov Zvezde plešejo.

Drži tudi obratno. Da nogomet premore domovinsko pravico tudi v nenogometni državi, kakor poskušajo prikazati Slovenijo v določenih interesnih skupinah, je jasno ob pogledu na rekordno število komentarjev na družbenih omrežjih in (para)državnih portalih. Na žalost vodilnih v nogometnem miljeju so odzivi jeznih navijačev nabiti s čustvi in močno sporočilni.



Malokdo razume popolno nemoč in brezvoljnost zasedbe Matjaža Keka v tekmah z Makedonijo in Avstrijo. Toda razlika med Slovenijo v septembru in Slovenijo v oktobru je bila enormna in jo je težko pojasniti brez vpogleda v slačilnico. Namesto da bi oktobra opravili nadgradnjo doseženega s Poljsko in Izraelom in pričarali rojakom eno najlepših zim po južnoafriški pravljici, so Iličić, Šporar in druščina tri tedne pozneje padli brez izstreljenega naboja in pogoreli na celi črti. To boli navijače močneje kot tisoč porazov.

V športu ni modro prehitevati po desni, toda zdi se, da bi prej začela Ljubljanica teči proti Močilniku, kot da bi se Slovencem novembra izšlo po željah. Boj za euro 2020 je končan, na obzorju so priprave na dvakrat zahtevnejši spopad za Katar 2022. Namesto evolucije je napočil čas za oktobrsko revolucijo, poteze pa bi morali vleči le odgovorni, torej NZS in Kek. Igralci so namreč že "povedali" svoje – nekateri med njimi s petim različnim selektorjem na klopi! – v četrtek in nedeljo.