Najboljši so muhasti, a jih je treba sprejeti takšne

Ljubljana – Dolga in uspešna športna pot je za Robertom Korenom, enim od najprepričljivejših kapetanov slovenske nogometne reprezentance. Po krajšem odmoru je 39-letni Korošec odprl novo poglavje v svoji karieri: najprej je pri matičnem Dravogradu nabiral vse vrste izkušenj, zdaj ima pri Celju vlogo pomočnika glavnega trenerja Dušana Kosića. Skupaj vodita Celjane k morda največjemu klubskemu uspehu – naslovu državnega prvaka.
 

Pred prekinitvijo si je Celje že prislužilo sloves moštva z najprivlačnejšo igro in je bilo v silovitem naletu. Zadnja, ki ga je premagala, je bila vodilna Olimpija v 18. kolu (1:3). Kakšne so realne možnosti Celjanov v boju za prvaka?

»Pet točk prednosti ni malo, a jih lahko zapraviš v dveh, treh tekmah. Olimpija ima močno moštvo, odlične posameznike in je favorit. Ima bonus, lahko si privošči en zdrs, drugi čakamo na njena dva, tri spodrsljaje. Tudi Maribor, ki ima izkušeno moštvo, še ni obupal, tu sta še Aluminij in Mura.«
 

Všečnost, tako kažejo izkušnje, ne prinese vedno šampionskega naslova. Lovorike osvajajo ekipe, ki znajo biti v pravih trenutkih praktične in pragmatične.

»Res je, ampak kakovost Celja je prav v tem, da se drži trenerjevega koncepta. Igra odprto, kombinatorno in napadalno, brez taktičnih zadržkov. Doslej se je mu obrestovalo in lahko bi se mu tudi v prihodnje.«
 

Nekoč je Celje z vami v glavni vlogi nesrečno izgubilo bitko za naslov prvaka. Vidite podobnosti med zdajšnjim in vašim rodom?

»Seveda jih vidim, moj rod je bil marljiv na treningih, to je tudi zdajšnji, oba odlikuje povezanost na igrišču in zunaj njega. V nogometu je tako, da je naloge lahko porazdeliti, težje jih je dopolnjevati. Vemo, kaj kdo dela, kar je zelo pomembno. Nam je uspevalo že takrat in nam tudi zdaj. To je mogoče le, ko se oblikujeta moštveni duh in močna pripadnost.«
 

V kakšni vlogi pomagate trenerju Kosiću?

»Sem trener, nekdo, ki je imel dolgo in uspešno kariero. Imam izkušnje in jih poskušam prenesti na igralce. V Sloveniji je precej drugače kot v tujini. Pri nas moraš biti povezan, v tujini gre za čisti profesionalizem, prideš, opraviš svoje in greš. Ni pa pomembna funkcija, pač pa koliko volje in dela vložiš v skupni cilj. Fantom poskušam odpreti oči, jim iz dneva v dan pokazati, kako si lahko uspešen v tujini. Toda moja naloga je izpolnjena le takrat, ko igralci sprejmejo moje nasvete in dojamejo, kaj je dobro zanje. Pomagam jim pri tem, da so uspešni.«

 

S Kosićem sta se očitno ujela. Ste to vedeli že od prvega vašega srečanja?

»Tudi zaradi Kosića sem sprejel celjski izziv. Takoj sva se ujela, neguje sodoben nogomet z veliko dinamike in z mladimi igralci. Ima vizijo, ki me je pritegnila, in našel sem se v njej.«
 

S selitvijo v Melbourne proti koncu kariere ste postali tudi del družine Manchester Cityja. Znana je po tem, da ima svoj model in ga uveljavlja na vseh ravneh. Ga je mogoče prenesti v Celje?

»Vizija in strategija sta že podobni, razlikujeta se le po vložku. Imel sem srečo in priložnost, da sem bil del tako imenovane Cityjeve skupine, ki jo tvorijo štirje klubi. Imajo podobno strategijo. So tudi omejitve, na primer, v Avstraliji velja omejitev višine plač in treba je upoštevati raznolikost držav. V glavnem je strategija treningov podobna in vse je urejeno do zadnje podrobnosti. Celo zdravniška služba je vključena v celotni proces, vodili pa so jo iz Manchestra.«
 

Kako na splošno ocenjujete slovenski klubski nogomet?

»Igralski kader in stroka sta na visoki ravni. Omejuje ga predvsem pomanjkanje denarja. Ta narekuje kakovost, ki bi bila, o tem sem prepričan, bistveno večja, če bi imeli slovenski klubi na voljo višje proračune. Naš nogomet je tudi odraz našega razumevanja. Slovenci smo premalo ponosni na to, kar delamo. V Celju poskušamo biti v tem drugačni, zato je to vidno tudi na igrišču. Tudi zato, ker je vsak igralec drugačen. Eden napreduje korak za korakom, drugi lahko preskoči več stopnic. Moja pot je šla po prvem vzorcu. Je pa tako, da lahko vsak trener doda nekaj novega, njegov pogled iz drugega zornega kota se razlikuje od igralčevega, ampak na koncu je odločilno, kako se bo odzval igralec, kako bo sprejel in razumel pomoč. Če je pravi, bo izkoristil prvo priložnost, ki se mu po ponudila, če ne, bo težko izplaval iz povprečja.«

 

Reprezentančni nogomet je v krizi. Kakšna je vaša diagnoza?

»Slovenci smo zahtevni, želimo biti uspešni vsak trenutek, toda včasih je treba biti bolj potrpežljiv. Reprezentanca potrebuje več časa. A to še ne pomeni, da si ne želi uspeha. Selektor Matjaž Kek ve, kaj dela, in išče piko na i. Vsi jo iščemo. Moja ocena je, da manjka še več povezanosti in podrejanja. Klubske vloge je treba podrediti reprezentanci, za katero pa nikoli ni dovolj časa. Ko se vloge porazdelijo, se morajo v njih najti še igralci. Ko se bodo, se bo Slovenija znova uvrstila na veliko tekmovanje. Potencial imajo, ampak poudarjam, pomembno je, da se podredijo reprezentanci.«
 

Dobri igralci so posebneži. Tudi vi ste bili muhasti in trmasti, včasih nadležni, a uspešni. Bo Slovenija pogrešala Kevina Kampla?

»Zadnjega zveznega igralca z napadalnimi ambicijami njegovega kova in znanja bi močno potrebovali. Ne vem, zakaj se ni znašel znotraj moštva, ne vem, zakaj niso prepoznali njegovega potenciala. Igralci takšne kakovosti imajo svoje muhe, a jih je treba sprejeti.«