Maradona ima značaj, Messi je že 15 let v vrhu

V Slovenijo je prišel leta 2004 z devetnajstimi leti in tedaj (še) ni znal slovensko. Šestnajst let pozneje je Argentinec slovenskih staršev Lucas Mario Horvat (13. oktobra bo dopolnil 35 let) eden od seniorjev slovenske nogometne lige, najizkušenejši igralec Aluminija in tudi Slovenec s štajerskim naglasom.

Nogomet je Lucasa Maria pripeljal v domovino starih staršev, nogomet je »kriv«, da je spoznal svojo soprogo, Ptujčanko Sašo, s katero sta ponosna starša šestletne Nicole Belen in dveletnega Tiaga Lucasa. Horvatovi so se ugnezdili v Mariboru na Taboru. »Prekrasno je, v trenutku smo v središču mesta in v naravi,« z veseljem pove, kako uživajo.

Nogomet je kriv, da se v rodno Argentino vrača le še kot »turist«, da obišče družino. Nogomet je kriv, da je Slovenija postala njegova domovina.

Oče in brat videla, da mu tu ne manjka ničesar

»Rad se vračam tudi v Argentino, tam sem odraščal, imam starše, brate in sestro. Sem najmlajši, na dve leti smo se 'razporedili'. Mariana Erica je najstarejša, potem je Jose Eduardo, pa Miguel Angel in nato sem prišel jaz. Čeprav oče Jose Miguel in mati Ana Maria znata slovensko, v družini nismo govorili v tem jeziku,« je otrok Buenos Airesa s simpatičnim štajerskim narečnim vložkom (»Vete, kaj«), pojasneval svoje družinsko poreklo.



»Naš dom je v Hurlinghamu, predelu na obrobju glavnega mesta. Rad se vračam tja, ker sem tam odraščal in resda samo decembra, ko imamo nogometaši daljši odmor, ampak primerjati življenja tukaj in v Argentini res ni mogoče. To sta različna svetova, tu je mir, ljudje živijo lepo in imajo priložnost ustvarjati, napredovati. Oče je prvič prišel na obisk v Slovenijo pred štirimi leti, lani tudi brat Miguel. Prej so želeli, da bi se vrnil v Argentino, ko so videli, da mi v Sloveniji ničesar ne manjka, so uvideli, da sem na boljšem. Zdaj je tam še huje, Argentina je v ekonomski krizi, koronavirus jo je še poglobil,« je razkril tudi stanje v domovini, ki jo je zapustil pred šestnajstimi leti.

Lucas je slovensko nogometno pot začel pri ljubljanskemu Factorju, nadaljeval pri Dravi, Interblocku in Domžalah, zdaj je že tretje leto pri Aluminiju. Vmes je bil tudi legionar v Kazahstanu (eno sezono) in v Azerbajdžanu (tri sezone v Bakuju).

»Kjerkoli sem bil, mi je bilo lepo. Če smo zmagovali, je bil vtis še toliko boljši. Žal mi je le, da se pri Interblocku ni izšlo tako, kot smo želeli. Prišel sem prepozno, ko se je Joc Pečečnik že umikal,« Lucas kljub vsemu nima slabih spominov na ljubljansko obdobje.

Skromni, toda vsak je premagljiv

Aluminij bi lahko bila Lucasova zadnja igralska postojanka, konec leta mu bo potekla pogodba. »Lahko bo zadnja, lahko bom igral še drugje, kdo ve. Najprej se želim vrniti v tekmovalni ritem. Dolgo sem bil poškodovan, zdaj sem nabrušen,« bi lahko bil »ata« ali »čale«, kot mu pravijo soigralci, močan Aluminijev adut za ekspresni in naporni zaključek sezone.

»Vsem manjka igra, pripravljeni smo, imamo svoj cilj, vemo, da smo tudi kakovostni, a smo tudi skromni. Poskušali bomo izvleči čim več, ne bo lahko, bo pa zagotovo zelo napeto. Ni velikih razlik med moštvi, ni izrazito slabe ekipe, a tudi izrazito boljše ni. Vsak je premagljiv,« je značilnost 1. SNL opisal zvezni igralec z 259 tekmami v nogah v 1. SNL.



V napovedih je bil previden. »Z jezikom je lahko opletati, ampak vsaka tekma bo drugačna. Pomembno je, kako hitro se nam bo uspelo v peklenskem ritmu osvežiti. Ritem bo res hud, pametno bo treba igrati,« še posebej slednje poudarja morda bodoči trener.



»Po malem razmišljam o tem, kaj bom počel po koncu kariere. Najraje bi ostal v nogometu, ena od možnosti je, da bom trener, morda pa bom tudi zastopnik igralcev. V Argentini je veliko odličnih igralcev, ki so tu nevidni, neznani, a bi bili izjemni,« je razkril tudi na igrišču Argentinec od glave do pete – bojevit in nepopustljiv. Seveda brez vprašanja o tem, kdo je najboljši, Diego Maradona ali Lionel Messi, ni šlo.

»Sem za oba, prvi ima tudi značaj, drugi je že 15 let na ali v vrhu,« se je »izmazal« diplomatsko.