Agnelli za Delo leta 2018: V športu so v ospredju ljudje

Andrea Agnelli, predsednik torinskega nogometnega kluba Juventus, kot eden od pobudnikov nove superlige v zadnjih dneh med nogometnimi navijači ne žanje simpatij. V torek zvečer je za italijanske medije poudaril, da je nogomet postal velika industrija, zaradi česar potrebuje stabilnost.

Delo je leta 2018 v Sobotni prilogi objavilo intervju z Andreo Agnellijem. S predsednikom nogometnega kluba Juventus sta se ob njegovem obisku razstave italijanskih fotografov iz obdobja neorealizma v Narodni galeriji pogovarjala Aljaž Vrabec in Jernej Suhadolnik. Agnelli je že takrat napovedal, da pričakuje reforme v evropskem klubskem nogometu, s katerimi bi najbogatejši klubi dosegli več mednarodnih tekem in manj tekem v državnih prvenstvih. »V avtomobilistični industriji so v ospredju stroji, v športu pa ljudje,« je med drugim še dejal.

Pooobjavljamo intervju, ki je bil 9. marca 2018 objavljen v Sobotni prilogi.

***

Andrea Agnelli je prispel v Narodno galerijo v Ljubljani na razstavo italijanskih fotografov iz obdobja neorealizma, kjer je povabljenim gostom predaval tudi o povojni obnovi Italije, vlogi Fiata pri industrializaciji države ter prihodnosti italijanske in svetovne družbe. Član znamenite italijanske dinastije Agnelli, ki se je izobraževal v Milanu in Oxfordu, danes vodi nogometni klub Juventus.

Andrea Agnelli je tesno vpet v družinske posle pod dežnikom holdinga Exor, v katerem delujejo Fiat-Chrysler, Ferrari, tednik The Economist in druga podjetja. Pogovor z 42-letnim svetovljanom smo začeli z utrinkom iz njegovega otroštva.



Pred nami je vaša fotografija iz otroških dni. Ob nogometnem igrišču sedite na klopi z očetom Umbertom, v naročju imate žogo. Se spomnite tega trenutka?

To je bilo v vasi Villar Perosa, približno petdeset kilometrov jugozahodno od Torina. Najprej je na posestvu živel moj praded, posestvo pa je še vedno v družinski lasti. Stric Gianni je bil mnoga leta tudi župan Villar Perose in Juventus je nekoč tja odhajal na priprave pred vsako sezono. Dandanes imamo priprave po vsem svetu, toda še vedno vsako leto v Villar Perosi odigramo družabno tekmo med dvema Juventusovima enajstericama. Enako je bilo lani poleti; najprej sem nagovoril moštvo, potem smo šli skupaj na igrišče, ki je na fotografiji. Za nas je ta tekma zelo pomembna, saj je del naše tradicije. Ko sem bil še otrok, me je oče vedno peljal v Villar Peroso na tekmo med Juventusom in Juventusom.

Je sploh smiselno vprašati, kdo je zmagal?

Vedno Juventus! (Smeh.) To fotografijo imam sicer tudi v pisarni.

Čutite čast ali pritisk, da ste potomec tako slavne družine?

Časi se spreminjajo. Ko sem bil še mlajši, tam nekje med petnajstim in petindvajsetim letom, sem čutil pritisk, kako se bom znašel. V zadnjih letih je drugače, saj čutim ponosno odgovornost, da vodim področja, ki so jih zgradili moji predniki. Trenutno sva z bratrancem Johnom že četrta in peta generacija, ki vodiva družinski posel.

V Italiji celo pravijo, da papeža pozna 99 odstotkov Italijanov, vašo družino pa vsi.

Ne, ne. Mislim, da prav vsi v Italiji vedo, kdo je papež. Ena od značilnost naše družine in celotnega Torina je skromnost, zato se nikakor ne strinjam, da smo pomembnejši od papeža.

Bi v življenju sploh lahko počeli kaj drugega, kar ni povezano z družinskim poslovanjem?

Seveda lahko izbereš karkoli. V holdingu, ki nadzoruje družinska podjetja, je 120 delničarjev in vsi so družinski člani. Toda takšnih, ki dejansko vodimo posel, nas je samo pet ali šest. Ostali družinski člani imajo povsem drugačno življenje in druga področja delovanja. Imamo jasno vizijo, kako v družinski posel vključiti naše otroke. Pred nami sta dolga desetletja posel vodila moj oče Umberto in stric Gianni, pred njima Vittorio Valletta, ki je nasledil mojega pradedka Giovannija, ustanovitelja Fiata. S takšno strukturo moramo poskrbeti, da so novi člani družinskega posla dovolj usposobljeni za nadaljevanje tradicije. A kljub temu imajo proste roke, da ustvarjajo tudi na drugih področjih in uresničujejo svoje sanje in strasti.

Kakšno znanje morajo pokazati novi člani? Je pomembnejša izobrazba ali čustvena stabilnost?

Oboje. V mojem primeru so resnično pomembne vrednote Torina, ki je prepojen s skromnostjo, čeprav je tudi domovanje kraljeve družine Savojcev. Starši so nas vedno učili, da moramo spoštovati delo naših prednikov.



Še vedno je pred nami vaša fotografija iz otroštva. Žoga nedvomno nakazuje na vašo povezanost z Juventusom, toda kako radi imate avtomobile?

Moja kariera je prepletena predvsem s športom in menedžmentom v športu. Toda pred dvajsetimi leti sem najprej delal v avtomobilski industriji, med drugim sem bil vodja dirkaškega sponzorstva pri Ferrariju, prav tako sem delal v tobačni industriji pri Philipu Morrisu. Nato sem bil direktor turnirja v golfu, šele kasneje sem pristal v Juventusu. Nedvomno je šport moja največja strast, čeprav gre v resnici za ogromen posel. V Evropski uniji šport ustvari od tri do štiri odstotke celotnega BDP. Šport je industrija, zato ga je treba tako tudi upravljati.

V čem se športna industrija pri Juventusu razlikuje od avtomobilske pri Fiatu?

Povsem različni sta. V avtomobilski industriji sta v ospredju proizvodnja in izdelava, ko je treba do popolnosti razviti delovne procese, toda v športu sta zraven še intuicija in upravljanje z ljudmi. Pri avtomobilih so v ospredju stroji in preciznost, v športu ljudje in njihovi odnosi.

Glavna prednost italijanskih avtomobilov je vedno bila njihova lepa oblika.

In še vedno je. Poglejte produkte, kot so nova alfa romeo giulia, alfa romeo stelvio ali maserati levante, in videli boste, da je italijanski avtomobilski dizajn še kako živ in prepoznaven. Enako velja za nove Jeepove modele, zato uspešno nadaljujemo našo tradicijo. Toda čaka nas še veliko dela, kajti denimo pri Alfi Romeu smo šele začeli ponovno oživljati blagovno znamko.

Kateri je vaš najljubši avtomobil?

Težko se odločim, saj imamo v naši skupini FCA (ang. Fiat Chrysler Automobiles) veliko različnih avtomobilov, od hitrejših do terenskih. Za osebno rabo vozim maseratija levanteja, ki združuje udobnost, športnost in učinkovitost.

Kaj pa Ferrari?

Je italijanski ponos, toda še nikoli ga nisem imel. Ne ustreza moji osebnosti. Čeprav ima Ferrari vrhunske modele, so zame preveč bleščeči in kričeči. No, jaz nikakor nisem kričeča oseba (smeh).

V avtomobilizmu vsi govorijo o električni in avtonomni vožnji. Toda kako bi lahko povezali avtonomno vožnjo s Ferrarijevo dinamičnostjo in voznimi užitki pri višjih hitrostih in vrtljajih?

Gledati moramo na razvoj. Avtonomna vožnja je naša prihodnost, ki bo izboljšala kakovost življenja tako posameznikov kot celotne družbe. Nekaj časa bo še minilo, preden bo postala del našega vsakdana, toda celotna avtomobilska industrija gre v smer avtonomne vožnje, ki bo naslednja večja revolucija. Kljub temu pričakujem, da bo zraven ostala možnost, da avtomobil vozite sami in uživate v vožnji po lepih podeželskih ali gorskih cestah, kakršne imate tudi v širši okolici Ljubljane.

Prejšnji teden so bile v Italiji državnozborske volitve. S kakšno pozornostjo ste jih spremljali?

Volitve so vedno pomembne, kajti prinesejo novo oblast. Kdorkoli nas vodi, poskušamo z njim sodelovati pošteno in odprto. Takšen je naš pristop.

Imate dovolj moči, da sami vplivate na volitve?

Ne, nikakor.

Kljub temu ima vaša družina prek Fiatovih tovarn in Juventusa ogromen vpliv na italijansko prebivalstvo.

Prek Juventusa je ta vpliv verjetno manjši ali vsaj ne bistven. V avtomobilski industriji je drugače, kar velja za vse države z razvito avtomobilsko industrijo, toda ne gre toliko za vpliv, ampak bolj za skrb, kako deluje politična oblast, saj avtomobilska industrija zavzema veliko delovne sile. Gre za tristransko razmerje med delavci, podjetjem in državo.

Za Fiat je značilno, da je nekoč znal poskrbeti za dobre plače in ustrezne delovne razmere.

Vedno poskušaš delati najbolje kar lahko. Imeli smo vzpone in padce. Konec 60. let prejšnjega stoletja smo ob krizi prepoznali, da je zdravo razmerje z delavci zelo pomembno. Če gremo še dlje nazaj v 40. in 50. leta, je bil odnos še boljši, kajti Fiat je bil izredno pomemben pri prebujanju povojne Italije in je zaposloval ogromno ljudi, ki so prišli do službe in denarja za počitnice in obisk športnih tekem. Bolj napeto je bilo spet v 80. in 90. letih, ko smo imeli težke trenutke in delavske stavke. Toda vzponi in padci so sestavni del vsake zgodbe in življenja.

Tudi fotografska razstava neorealizma v Narodni galeriji predstavlja italijansko prebujenje v 40. in 50. letih.

Povojna Italija je bila na kolenih z veliko revščine in slabo izobrazbo. Bili so čudni časi, toda ker so vsi gledali proti razvoju in so bili povezani, je Italija rasla. Paradoks je, da je bila Italija tedaj precej revna, a hkrati zelo srečna. Ljudje so imeli upanje.

Kakšna je Italija danes?

Še vedno je država, ki premore znanje in razvito industrijo, toda potrebuje večjo stabilnost, finančni nadzor in spodbudo za investitorje. Če bomo bolj stabilni, bi lahko privabili več tujega kapitala. Kljub temu nas pestijo velike razlike med severom, osrednjim delom in jugom Italije.



Kako jih uravnotežiti?

Zelo težko. Razlike so že v severu države, recimo med pokrajinami, ki so bliže Avstriji, Švici in Sloveniji, in pokrajinami, ki so bliže Franciji. Italija že vso zgodovino ni preveč povezana država. In če pogledamo jug države, je to spet povsem druga zgodba.

Toda družbene in socialne razlike so čedalje večje povsod po svetu. Bogati imajo vse več, revni vse manj.

To je globalni fenomen. En odstotek svetovne populacije ima v rokah petdeset odstotkov svetovnega premoženja. Poskrbeti bi morali, da bi spet imeli močan in stabilen srednji, delovni razred. Vseeno je nekaj svetlih primerov. Brazilija je v zadnjih desetih letih napravila ogromen napredek in ima zdaj precej močan delavski razred. Toda obenem nas mora poleg gospodarskega vidika zanimati tudi kulturni vidik, da ljudje lahko razvijajo svoje talente na različnih področjih.

V Evropi živimo v izjemno razviti družbi, zato bi moralo biti naše življenje čedalje lažje, toda naša družba je pod vse večjim stresom, saj ljudje delajo od jutra do večera. Nekaj je očitno šlo narobe.

Populizem je v strahovitem porastu. Pred štirimi leti si nihče ni mislil, da bo Velika Britanija izstopila iz Evropske unije ali da bo Donald Trump postal predsednik Združenih držav Amerike, enak primer so tudi sveže italijanske volitve. Živimo v času, ko se zlahka zlorabi nezadovoljstvo ljudi. Vsi bi morali biti odgovornejši, kar velja tudi za medije, da predajajo ljudem tehtne in verodostojne informacije.

Vsak lahko na svojem mobitelu gleda lepe plaže ali gore, toda ker si tega v realnosti mnogi ne morejo privoščiti, so nezadovoljni in protestirajo. Ko protesti privrejo na dan, se lahko z demokratičnimi procesi povežejo, kar nakazuje na željo, da mora napredovati celotna družba. Živimo v svetu, kjer nam je na voljo vse, a hkrati zelo malo, kajti sanje so dostopne vsem, le malokdo pa jih tudi uresniči. Med sanjami in realnostjo moramo zgraditi most. Pred tridesetimi leti so bila potovanja dosegljiva samo najbogatejšim, zdaj lahko potujemo skoraj vsi za mnogo manj denarja. Pomembno je, da bi imeli vsi enake možnosti, da potem razlike naredijo samo ljudje s svojim delom, osredotočenostjo in predanostjo.

Vse večje razlike so tudi v nogometu. Med italijanskimi klubi stik z evropskim vrhom drži samo še vaš Juventus.

Italija je izredno pomemben evropski nogometni trg, toda kot celota smo zastali. Pri Juventusu smo resda razmišljali o prihodnosti, zato smo že sredi 90. let načrtovali lasten štadion, od prve ideje in realizacije pa smo potrebovali sedemnajst let. Ko smo bili italijanski klubi evropski vladarji, smo slabo predvideli prihodnost, zato so nas drugi prehiteli.

Zdaj določajo ritem Angleži.

Angleška liga je v razcvetu, toda začel se je konec 80. let, ko so zaradi tragedije na štadionu Heysel prejeli petletno kazen igranja v evropskih tekmovanjih. V težkih trenutkih so se v angleškem nogometu povezali in razvili odličen projekt, zato še vedno pobirajo sočne sadeže načrtnega dela. Angleška liga ima prednost tudi zaradi angleščine, kajti ta jezik govorijo po skoraj vsem svetu. Pri doseganju športno-poslovnih uspehov jim pomaga tudi skupnost narodov (ang. Commonwealth), v kateri je skoraj šestdeset držav, ki so del nekdanje kolonije Britanskega imperija.

Toda v zadnjih štirih sezonah sta na evropskem vrhu španska velikana.

V Španiji izstopata Real Madrid in Barcelona, približuje se tudi Atletico Madrid, toda v zadnjih letih so napredovali vsi klubi, ker so individualne televizijske pogodbe zamenjali s kolektivno pogodbo. Španski klubi se znajo prilagoditi razmeram na trgu, poglejte samo njihov zadnji derbi el clasico, ki so ga igrali ob dveh popoldan. Za Špance je to zares slab termin, toda el clasico so lahko zato neposredno spremljali v Aziji in Ameriki, kar je zelo pomembno.

Italiji in Juventusu je trenutno podobna Nemčija z Bayernom.

Nemčija je spet posebnost. Izstopa Bayern München iz Bavarske, ki je pokrajina s številnimi nemškimi korporacijami, ki podpirajo ravno Bayern – Adidas, Telekom, Audi …

Zraven najboljših v Evropi smo potem italijanski klubi. Približno 70 odstotkov italijanskega trga predstavljamo Juventus, Milan in Inter, toda oba milanska kluba za zdaj nista znala najti pravih naslednikov za gospoda Silvia Berlusconija in gospoda Massima Morattija. Drugače je pri Juventusu, saj ga družina Agnelli vodi že skoraj sto let, kar je najdaljše lastništvo kakšnega športnega kluba v zgodovini. To nam omogoča, da gledamo dlje v prihodnost, celo tam do deset let naprej.

Kakšna je vaša slika prihodnosti čez deset let?

Skrbno sodelujemo z ostalimi evropskimi klubi. V tej zgodbi so zraven tudi Benfica, Ajax, Anderlecht, Helsinki, Legia Varšava … Upoštevati moramo vse želje. Skupno nam je, da želimo več mednarodnih tekem, da lahko vsi širimo svoje blagovne znamke, zato nihče noče biti omejen samo z domačim trgom. Format lige prvakov je določen do leta 2024, zato moramo razmišljati, kaj bomo storili po koncu tega obdobja. Marsikaj je še odprto, toda prihodnost nam zagotovo prinaša več mednarodnih in manj domačih tekem.

Torej lahko pričakujemo, da bodo imela državna prvenstva manj ekip?

Manjše število klubov še ne pomeni nujno tudi manj tekem. Poglejte švicarsko ligo – v njej je deset moštev, toda vsak z vsakim odigra po štiri tekme, zato ima vsak klub še vedno 36 tekem na sezono. Gledati moramo na tekme in ne na klube, v skupno zgodbo pa moramo vključiti tudi portugalske, nizozemske, ruske, belgijske in poljske klube. Če bi ravnali drugače, bi na neki način pustili na cedilu evropski nogomet. Poiskati moramo pravo razmerje za razvoj vseh klubov.

Kljub temu da drugje obračajo še več denarja, je tudi Juventus potrojil svoje prihodke, odkar ste leta 2010 postali predsednik kluba. Kako vam je to uspelo, čeprav nimate tako močnega televizijskega trga kot angleški klubi?

Ne smete pozabiti, da je tudi Juventus v resnici del velike poslovne skupine, v kateri so vsa družinska podjetja. Veliko je dogovarjanja, načrtovanja in discipline, da nenehno skrbimo za natančen načrt za prihodnja štiri leta, ki se ga dosledno držimo. Nikakor ne smemo sprejemati odločitev zgolj na podlagi pretekle tekme ali tekoče sezone, temveč potrebujemo dolgoročno vizijo. Denarja ne vlagamo samo v prvo ekipo, ampak tudi v štadion, ostalo infrastrukturo, v razvoj blagovne znamke … Vse to so dejavnosti, ki nam omogočajo rast.

Poslovni modeli po Evropi so drugačni. Merilo uspešnosti pri štadionih je za nas Chelseajev domicil Stamford Bridge. Na njem se lahko zbere 41 tisoč ljudi, enako kot pri nas, toda njihov štadion je v premožnem delu Londona, zato lahko postavijo višjo ceno vstopnic kot mi v Torinu. Najboljšo turistično ponudbo ima Barcelona s številnimi muzeji in galerijami. Če klubski muzej Barcelone na leto sprejme prek 25 milijonov obiskovalcev, jih naš Juventusov le nekaj več od dveh milijonov. To je zato, ker mnogi obiščejo Barcelono zaradi drugih razlogov, da si denimo ogledajo Sagrado Familio in ostale Gaudijeve znamenitosti, zraven pa gredo še na ogled štadiona in nogometnega muzeja, ki sta blizu središča mesta. Vsak klub mora najti svoj način, kako najbolje razviti svojo blagovno znamko. Mi ne moremo biti Manchester United ali Bayern München, lahko smo zgolj Juventus.

Juventus ni uspešen le na igrišču, temveč tudi ob njem. Delnica kluba je lani pridobila približno 175 odstotkov vrednosti. Kako bi pojasnili strmo rast delnice in vse večjo tržno kapitalizacijo podjetja Juventus?

Naj povem, da smo izjemno ponosni na rast vrednosti delnice. To je tesno povezano z našimi srednje- in dolgoročnimi načrti in strateškimi odločitvami, ki jih vselej sprejemamo za več let vnaprej. To je rezultat izvajanja osnovnega načrta, ki smo ga sprejeli za klub. Pred dnevi smo se pogovarjali prav o tem: v sezoni 2011/12 je znašala vrednost delnice približno 0,2 evra, zdaj se giblje okrog 0,8 evra, kdo ve, morda bo kmalu presegla 1,1 evra. Rast vrednosti delnice je del uspešne poslovne zgodbe, ta pa je zasluga vodstva kluba. Trg je prepoznal naš poslovni model in vrednote, ki jih zagovarjamo. Osebno sem ponosen tudi na dejstvo, da so v naš klub vstopili institucionalni vlagatelji, ne le različni skladi in drugi špekulativni vlagatelji. Krovni holding Exor ohranja v rokah 63 odstotkov lastništva kluba, drugo so povečini institucionalni vlagatelji, kar je zgolj dobro, saj jih zanimajo dolgoročni načrti kluba.

Kako vidite znotraj evropske nogometne družine klub, kakršen je Maribor, ki je s proračunom, manjšim od desetih milijonov evrov, v zadnjih štirih sezonah dvakrat igral v ligi prvakov?

To je odličen dosežek za klub, vodstvo kluba, mesto in celoten slovenski nogomet, toda marsikaj je odvisno od zornega kota našega pogleda. Lahko smo navdušeni zgolj z uvrstitvijo v ligo prvakov, podobno kot so veseli južnoameriški športniki, ko se prebijejo na zimske olimpijske igre, a povsem nekaj drugega je, če hočemo nekaj tudi doseči. Omogočiti moramo takšen sistem tekmovanja, da bodo klubi, kot je Maribor, v ligi prvakov tudi nekaj dosegli, ne samo sodelovali. Če to ni mogoče, potem je nekaj narobe s sistemom.



Predsedujete tudi Evropskemu združenju klubov (ECA) in trenutno imate dva člana v izvršnem odboru Evropske nogometne zveze (Uefa). Bo beseda klubov v prihodnje še močnejša kot danes?

Potrebni so temeljiti pogovori, kako lahko Uefa pomaga klubom, a tudi, kako lahko klubi pomagajo Uefi. Pomembno je, da imamo klubi svojo besedo in da sodelujemo z nacionalnimi zvezami. Klubi moramo upoštevati pomembnost velikih reprezentančnih tekmovanj, toda tudi na drugi strani morajo razumeti, kako veliko denarja dobi Uefa zaradi klubov. Medsebojno sodelovanje je še toliko pomembnejše, ker imamo oboji iste igralce, ki so resnični zvezdniki, saj ljudje gledajo nogometne tekme na štadionih in pred televizijskimi ekrani zgolj zaradi igralcev, ne zaradi nas uradnikov. Prav zato moramo upoštevati tudi mnenje igralcev.

Ste pri Juventusu že razmišljali, da bi se poslovno in športno povezali s kakšnim slovenskim klubom? Podobno kot je Parma pred leti sodelovala z Gorico?

Pri Juventusu imamo notranji dogovor, da takšnega sodelovanja ne iščemo. Trenutno smo strateško povezani s približno petnajstimi klubi, toda zgolj s športnega vidika, da nam pomagajo pri razvoju mlajših igralcev. Večinoma so to italijanski klubi. Obenem podpiram idejo predsednika Uefe Aleksandra Čeferina, da množične posoje ne bi smele biti dovoljene. Ob tem bi morali poenotiti pravilnik v vseh evropskih ligah, da vsi delujemo v enakih razmerah. Angleški klubi imajo denimo tudi selekcijo do 23 let, v Italiji pa so lahko v mladinski ekipi najstarejši nogometaši pri 18 letih. Če imamo torej 19-letnika, ki še ni povsem pripravljen za člansko moštvo, moramo poiskati drugo rešitev, da odide nekam drugam, a hkrati še vedno zadržimo njegovo lastništvo. Angleški in italijanski klubi torej v tem kontekstu delujejo v različnih razmerah.

Navijači Juventusa živijo tudi v Sloveniji, gotovo jih zanima, katera Juventusova sezona je vam najljubša, kdo je vaš najljubši nogometaš in vaš najljubši Juventusov gol.

Izbral bom sezono 1994/95, ker smo tedaj po skoraj desetih letih spet postali italijanski prvaki. Blizu mi je tudi sezona 2011/12, ko smo pred tem na italijanski naslov čakali šest let. Italijansko prvenstvo je namreč zelo pomembno za Juventus.

Najljubši nogometaš?

Paolo Montero. Krasil ga je odličen značaj, ob tem je bil branilec enako kot jaz, kadar igramo nogometne tekme.

In vaš najljubši Juventusov gol?

Tretji gol Alessandra Del Piera proti Fiorentini leta 1994. Po prvem polčasu smo zaostajali z 0:2, nato pa dosegli tri gole v petnajstih minutah. Pri tretjem golu je Gianluca Vialli podal Del Pieru, on pa je z volejem lobom premagal Francesca Tolda, ki je takrat branil vrata Fiorentine.