V nadaljevanju preberite:

Malokdo se lahko spomni, kako je bilo leta 1934 med svetovnim nogometnim prvenstvom v Italiji, ki ga je tedanji italijanski diktator Benito Mussolini ugrabil in zlorabil za namen propagande fašizma. Italijani so resda zasluženo zmagali, saj so imeli v tistem desetletju z naskokom najboljšo reprezentanco na svetu, a to ni pomembno.

Tudi Argentinci so leta 1978 premierno postali svetovni prvaki v nogometu, četudi brez Diega Maradone, ki je bil pri tedanjih 18 letih na igrišču že boljši od rojakov, toda selektor ga je želel »privarčevati« za poznejše čase in ga prikrajšal za eno lovoriko. Podobno kot v Italiji je 44 let pozneje tudi argentinska vojaška hunta mundial unovčila za propagando svojega koncepta, starejši novinarski kolegi namreč vedo povedati, da so vojaki in težka artilerija zasenčili tudi uvodno slovesnost nogometnega spektakla.

Se to lahko ponovi v sodobnem času? Zgodovina nas uči, da so možne tudi hujše in usodnejše stvari od tovrstne brezplačne enomesečne propagande nekega lika ali režima. Tega kljub namigovanjem zahodnih medijev resda nismo zaznali ne v Južni Afriki, ne v Rusiji in ne v Katarju, četudi bi realno to lahko pričakovali.

Na jugu Afrike se leta 2010 ni zgodilo nič slabega, če odmislimo, da smo v zadnji sekundi rednega dela turnirja ostali brez osmine finala. Tudi v Rusiji smo videli osem let pozneje spodobno organiziran turnir, če pozabimo, da je bil mundial bolj podoben euru, tako močno so prevladovale evropske ekipe. In celo pred tremi leti v Katarju ni bilo večjih ekscesov, če prezremo, da je Fifa pomagala Argentini do naslova prvaka, preostali pa niso mogli utopiti žalosti v alkoholu.

Zakaj so v časniku The Guardian objavili komentar z naslovom »Gianni Infantino in Donald Trump sta si prilastila SP 2026«? Kakšne komentarje sta dala Trump in Infantino na srečanju v Beli hiši? Kdo je odštel milijardo evrov za letošnjo generalko za SP 2026? Kakšne možnosti za to, da bi se pridružila Trumpu in Infantinu, ima Slovenija? Odgovor v članku.