V nadaljevanju preberite:

celjski nogometni podvigi na najboljši možni način simbolizirajo uspešno simbiozo domačega in tujega znanja. Pri tej zgodbi dajem resnično palec gor vlogi slovenskih fantov na igrišču, ob tem pa ni nikakršnega dvoma, kdo je »Pep«, trener Albert Riera.

Četrtkov večer si velja zapomniti in zapisati. Celjani so v Švici na kaotični tekmi, ki je označila trenerjevo filozofijo in pri njegovih pragmatičnih kolegih ni najbolj zaželena, začeli s petimi slovenskimi igralci. Končali so jo s šestimi. Glede na to, da je prejšnjo nedeljo v Ljudskem vrtu veliki derbi začelo le sedem slovenskih igralcev, od tega dva vratarja in za selektorja Matjaža Keka res zanimiv le en igralec, Marcel Ratnik, ima celjski podvig še večjo težo. In dodano vrednost v treh potencialnih standardnih reprezentantih, Svitu Sešlarju, Tamarju Svetlinu in Marku Zabukovniku. Z njimi Kek lahko ohranja upanje, da se slovenska reprezentanca ne bo za nekaj let vrnila na obrobje, in zaostri ter osveži konkurenco med staroselci, ki so bolj ali manj dosegli zgornjo mejo svojih zmogljivosti.

Celjani so tam, kjer so v Ljudskem vrtu ali Stožicah že dlje. Njihove »akademije« v minulih letih niso vzgojile in izbrusile niti enega nogometaša, zaradi katerega bi na tekme drli tuji lovci na talente, ki bi videli izstopajočega fanta, ki dela razliko. Riera, Victor Sanchez in Boštjan Cesar bi jih bili prisiljeni favorizirati, če bi jih imeli.