Španovija brez lokalnih junakov, ne, hvala

Draga Cedevita Olimpija, dobrodošla v Ljub­ljani. Vem, da je še veliko nejasnosti, toda naj se pridružim dobronamernemu delu košarkarskih navdušencev, ki upajo, da bo v Stožicah nekoč znova zavladal vrhun­ski košarkarski utrip, kjer bodo gostovali najslovitejši evropski klubi, kot so nekoč v Tivoliju in za kratek čas tudi v Stožicah. Kjer bo mogoče videti najboljše evropske igralce.

K sreči še sodim v generacijo, ki je lahko uživala in se poistovetila z Olimpijo v nekoč najmočnejšem evropskem prvenstvu. Tudi Krešimirja Čosića še pomnim, še bolj vrste odličnih slovenskih košarkarjev, ki jih je izoblikovala Olimpija ali obratno, da so oni pomagali utrjevati in oblikovati njen sloves. Ki so ga v nič želeli dati raznorazni vaški naduteži kurilići, žutići in radonjići ... Celo uspelo jim je za kratek čas spraviti na kolena institucijo, ki je bila, sicer brez evropskih podvigov, nesporni velikan klubske košarke v nekdanji državi.



Med slavno preteklostjo in veliko bolj neslavno sedanjostjo smo krmarili navijači, zdaj so morali tudi ključni krojači, ki so šli v lepo zvenečo španovijo s hrvaško korporacijo, ki ima v svojih slovenskih podjetjih najbolj donosne »zlate kure«. Morda je bila res zadnji izhod v sili oziroma se je pobuda iz Zagreba slišala tako privlačno, da ni bilo druge rešitve, ampak imam nekaj pomislekov, zaradi katerih vam, CO, pišem pismo.

V španoviji brez imen, brez ključnih mož, ki bi vlekli športni del, brez jasne vizije, s kom v glavnih vlogah v slavno prihodnost, vstop na parket ni posebno obetaven. Vrhunska košarka v Ljubljani ima preveč bogato tradicijo in zgodovino, ki so jo z velikimi začetnicami pisali slovenski funkcionarji in košarkarji. Prvi so resda naredili tudi veliko škode, drugih tako rekoč ni več, ampak zdaj se ponuja priložnost, da se povrne stari sijaj ali se mu vsaj približa.



Naj izrazim svoj največji pomislek, Cedevita Olimpija brez vidnega dela slovenskih igralcev po mojem prepričanju nima kdo ve kakšne prihodnosti. Verjemite, takšne so izkušnje iz pregrešno drage bratske nogometne Olimpije pod taktirko enega plačnika Milana Mandarića, ki je v nogomet vložil bistveno več, kot bo nedvomno veliki navdušenec in prvi mož Atlantic Group Emil Tedeschi v košarko, in je imel na voljo veliko več manevrskega prostora in poslovnih priložnosti za zaslužek, kot jih bo kdaj imel košarkarski klub.

Brez lokalnih junakov ne bo kruha. Izbirčno ljubljansko občinstvo, še posebno košarkarsko, se sicer še da zapeljati, ker je že preveč lačno vrhunske košarke, toda le enkrat.



Ne slepim se, košarkarskih virtuozov v Sloveniji ne vzgajajo več, še tisti redki, ki nakazujejo, da bi lahko šli po poteh Gorana Dragića, Luke Dončića, so lahek plen bogatejših klubov in žrtve zavajajočih agentov. Toda to še ne pomeni, da bodo v Stožice drle množice navijačev, da bi z dvignjeni kocinami trepetali za Ivicami, Johni, Jamali in podobnimi »tiči«, ki jim je kaj malo mar za srčno bitko in le pridejo ter odidejo.

P. S. Čestitam pobudnikom, da jim je uspelo tako dolgo v tajnosti pripravljati projekt, ki je vsaj na začetku očitno šel mimo nekaterih doslej posvečenih košarkarskih veličin. Mnogi med njimi tudi zaradi užaljenosti, ker so jih obšli, ne verjamejo, da bi lahko ta španovija zaživela.