Ko še Nizozemci rečejo, da so Slovenci kolesarski narod

V nekdanji skupni državi smo Slovenci športno veljali za smučarje. To so bili časi, ko so najboljši in najbolj drzni slovenski kolesarji Vinko Polončič, Jure Pavlič in Primož Čerin že pogledali proti zahodu in se preizkusili v tujih profesionalnih ekipah. Odtlej je bil dolga leta Slovenec v kolesarski karavani sopomenka za marljivega, zavzetega delavca, ki je bil pripravljen storiti vse, da je zmagoval njegov kapetan iz kapitalsko in kolesarsko bolj razvite države. Če danes preklopiš na kolesarski kanal, se o Slovencih govori kot o šampionih. Tudi zato smo postali kolesarski narod.

Primož Roglič in Tadej Pogačar sta ta čas najbolj vroči kolesarski imeni na svetu. Roglič, ker pedale vrti zmagi na dirki po Španiji naproti, Pogačar, ker se pri kolesarsko rosnih 20 letih enakovredno bori z najbolj prekaljenimi profesionalci in potrjuje, da je eden od najbolj nadarjenih kolesarjev na svetu. Preskok od marljivih pomočnikov do zmagovalcev največjih dirk sicer ni prišel čez noč. Med Polončičem, Pavličem in Čerinom ter Rogličem in Pogačarjem je bilo še nekaj rodov odličnih kolesarjev, ki so počasi dvigali letvico proti vrhu. Martin Hvastija, Gorazd Štangelj, Uroš Murn, Andrej Hauptman, Tadej Valjavec, Jani Brajkovič, Simon Špilak so ob prelomu tisočletja in v njegovem prvem desetletju Slovenijo močno približali svetovnemu vrhu, med vrhunci tega obdobja pa sta bila Hauptmanovo 3. mesto na svetovnem prvenstvu v Lizboni leta 2001 in 5. mesto na olimpijskih igrah leta 2004 v Atenah. Leta 2009 je po zaslugi Boruta Božiča prišla tudi prva etapna zmaga na tritedenskih dirkah, dosegel jo je na Vuelti.



Vendar se je prava eksplozija začela leta 2014 z zmago Luke Mezgeca na zadnji etapi Gira v Trstu. Odtlej za Slovenijo na »grand tourih« še ni bilo sušnega leta, šest različnih slovenskih imen (poleg Božiča, Mezgeca, Rogliča in Pogačarja še Jan Polanc in Matej Mohorič) je slavilo že 14 etapnih zmag. Slovenska vrhunska kolesarska kakovost torej ni omejena le na enega ali dva izjemna posameznika ali na določeno regijo in klub. Našteti kolesarji prihajajo iz Idrije, Kranja, Kisovca, Komende, Kranja in Podblice. V velike profesionalne ekipe so prestopili iz ljubljanskega Roga, kranjske Save, novomeške Adrie Mobil …
»Zdaj fantje drugače razmišljajo, kot smo mi. Mi smo razmišljali o tem, da bi se prebili v tujino in poskušali dirkati z najboljšimi. Sedanji rod ima v glavah to, da je treba zmagovati. V osnovi imajo povsem drugačne cilje, nam se je zdelo dobro, če smo bili v deseterici, zdaj hočejo 1. mesto,« je o zmagoviti slovenski kolesarski miselnosti povedal Hauptman, zdaj slovenski selektor in športni direktor pri ekipi UAE, za katero tekmuje Pogačar. Pred tem je bil tudi njegov trener pri ljubljanskem Rogu.

Miselnost je v kolesarstvu pomembna, še bolj pa močne noge in dobra pripravljenost, do katere je mogoče priti le z dolgotrajnim in pravilnim delom. »Sedanji uspehi so delo celotnega slovenskega kolesarstva. Vsi smo začeli drugače razmišljati, tudi trenerji, ki sledijo razvoju. Razlika med sedanjim in nekdanjimi rodovi je tudi ta, da smo nekoč v mladih letih precej manj dirkali v tujini, zdaj mladi dirkajo na vseh belgijskih klasikah, vseskozi imajo primerjavo z najboljšimi vrstniki po svetu. Četudi naši klubi finančno težko shajajo, je naše kolesarstvo na višji ravni kot nekoč. Fantje imajo dobre razmere in odlične strokovnjake, s katerimi delajo. Mladinski trenerji drugje svoje delo opravljajo za hobi, pri nas so redno zaposleni, podpira jih država, tudi to je pospešilo naš kolesarski razvoj,« je Hauptman dejal o razvojni fazi naših kolesarjev, ki je v zadnjem letu dobila še en pospešek za prihodnje rodove, prenovljeno dirkališče v Češči vasi.



Sedanji rod si lahko obeta tudi precej višji zaslužek kot Hauptmanov. Nekaj naših kolesarjev na sezono že zasluži več kot milijon evrov, Roglič in Pogačar se bosta morda tudi približala slovaškemu »rokovskemu« zvezdniku med kolesarji Petru Saganu, ki naj bi samo s pogodbo z ekipo Bora Hansgrohe zaslužil okoli šest milijonov evrov na leto.

»Številke so se v kolesarstvu spremenile, kdor je res dober, lahko tudi kot pomočnik zelo dobro zasluži, vendar pri naših najboljših to ni največji motiv. Ko delam z reprezentanco, vidim, da so pravi profesionalci, lepo je videti, kakšno samopodobo imajo. Vsi razmišljajo o tem, kaj bodo dosegli, ne pa, koliko bodo zaslužili. Če dirkaš in to delaš z veseljem, uživaš, pridejo vrhunski rezultati, posledično tudi boljše pogodbe. Naši fantje bi radi pustili čim večji pečat v slovenskem in svetovnem športu,« je Hauptman še povedal o najboljših slovenskih tekmovalcih.

V svetovni seriji, kolesarski ligi prvakov, jih je kar 11, ob njih pa še številni drugi Slovenci delujejo v zakulisju. Milan Eržen je prvi mož ekipe Bahrain Merida s proračunom okoli 30 milijonov evrov, ki v Ljubljani odpira svojo logistično bazo. V ekipi pa delujejo tudi športni direktor Gorazd Štangelj, vodja serviserjev Filip Tišma in serviser Primož Šegina, zdravnik Marjan Koršič, fizioterapevti in maserji Aleš Murn, Rok Novak, Borut Škedelj in Nik Burjek ter Mateja Kos, ki skrbi za stike z javnostjo. Igor Turk je serviser, David Rožman in Marko Džalo pa maserja pri Ineosu (nekdanji Sky), najbogatejši ekipi na svetu s 40 milijoni evrov sezonskega proračuna. Blaž Bogataj kot serviser dela pri ekipi Bora-Hansgrohe, Blaž Jerala in Jošt Zevnik pa pri ekipi Izrael Cycling Academy, Miha Peterlin je maser moštva Mitchelton Scott …


 

Rekreacija boljša kot na Nizozemskem

Slovenci pa nismo kolesarski narod le zaradi izjemnih dosežkov tekmovalcev in bogatega znanja, ki ga tudi izvažamo, temveč tudi zaradi množičnosti kolesarjev na naših cestah. Teh je vse več, to opaža tudi Mark Koghee, nekdanji nizozemski kolesar, zdaj pa rekreativec in novinar, ki od leta 2012 živi v Sloveniji. »K vam prihajam že od leta 2008 in zame ste Slovenci kolesarski narod. Veliko vas kolesari, vsako leto več. Tudi po mestih je veliko ljudi na kolesih, ne toliko kot na Nizozemskem, a vseeno veliko. Iz leta v leto napredujete, več je kolesarjev, predvsem rekreativcev,« je o stanju na slovenskih cestah povedal 46-letni Nizozemec.



Njegova domovina je statistično najbolj kolesarska država na svetu, ima 17 milijonov prebivalcev in še nekaj več koles, zato ve, o čem govori. »Za Nizozemsko zelo zaostajate v uporabi kolesa kot vsakodnevnega prevoznega sredstva. V rekreativnem kolesarstvu ste že skoraj na isti ravni kot Nizozemci. Še posebej na cestnih specialkah. Nizozemci se velikokrat rekreirajo kar na navadnih mestnih kolesih in v vsakdanjih oblačilih, tega v Sloveniji ni videti veliko, slovenski rekreativci večinoma uporabljajo posebna kolesarska oblačila in športna kolesa, bodisi treking, gorska ali cestna,« pravi Koghee, ki je eden od idejnih očetov barjanke, zadnje pridobitve maratona Franja, ki je zadnji dve leti udeležence peljala po 83 kilometrov dolgi trasi po Ljubljanskem barju.

»Razmere za kolesarjenje so na Nizozemskem v mestih neprimerljivo boljše, pri vas je mestna kolesarska infrastruktura precej slabša. Če pa se zapelješ na podeželje, mi je pri vas precej bolj všeč. V Sloveniji sicer ni veliko kolesarskih poti, je pa veliko stranskih, malo prometnih cest, ki so idealne za kolesarjenje. Na njih srečaš zelo malo avtomobilov, pešcev in kolesarjev. Na Nizozemskem moramo tudi na podeželju voziti po kolesarskih stezah, na katerih pa je vedno izjemna gneča kolesarjev. Za kolesarsko rekreacijo je Slovenija gotovo boljša,« je deželi na sončni strani Alp polaskal Koghee.

Statistično je med državama pri kolesarstvu še ena velika razlika. Povprečna cena kolesa, kupljenega v Sloveniji, je 250 evrov, na Nizozemskem presega 1000 evrov. »Za rekreacijo Slovenci kupujete precej dražja in bolj dodelana kolesa kot Nizozemci, ti pa precej več odštejejo za kolesa, ki jih uporabljajo za vsakdanja opravila. Slovenci ste tu precej bolj varčni, pa ne, ker bi tu bolj kradli kolesa kot pri nas. Mislim, da je na Nizozemskem več kraj koles kot tukaj. Razliko naredijo tudi električna kolesa, ki so zelo draga, na Nizozemskem pa se zelo dobro prodajajo,« je številke v kontekst postavil Nizozemec, ki je življenjski sopotnik Marjetke Conradi, ustanoviteljice kolesarskega društva Slovenske Specialkarke.

»Iz leta v leto jih je več, njeno gibanje raste. Ne gre pa le za specialkarke, na vsakodnevnih vožnjah vidim vse več žensk na kolesih,« je Koghee še opozoril na vse močnejšo demografsko skupino na slovenskih cestah in kolesarskih poteh, ki je s poklicno ekipo BTC City Ljubljana močno prisotna tudi na tekmovalni sceni.


 

Prodaja raste, proizvajalca pa nimamo

Ključen del kolesarstva je tudi močna industrija, ki ga poganja. Med svetovno gospodarsko krizo ni poznala recesije in je še vedno v razcvetu. Ob koncu pisanja tega članka so letos naredili 101.559.123 koles. Številka je impresivna, pred slabimi desetimi leti nihče ni napovedoval take rasti proizvodnje in prodaje koles. Izjemno zanimivo je dejstvo, da v porastu ni samo prodaja koles, ampak tudi vse, kar je povezano s kolesom; od kolesarske opreme do kolesarskega turizma.

Zanimiva je primerjava proizvodnje avtomobilov in koles. Pred letom 1965 je bila svetovna proizvodnja avtomobilov in koles skoraj na enakih številkah, vsaka po skoraj 20 milijonov. Potem pa je proizvodnja koles (proti pričakovanjem) začela z naskokom prehitevati proizvodnjo avtomobilov. Od leta 2003 se je proizvodnja koles povzpela na več kot 100 milijonov na leto v primerjavi z 42 milijoni avtomobilov. Proizvodnja koles je v letu 2004 znašala 105 milijonov enot, kar je 1,5 odstotka več kot leta 2003 (WorldWatch Institute). Danes so to »smešne« številke, saj je so letos proizvedli že več kot 101 milijon koles, do konca leta pa je še daleč.

V Sloveniji je rast prodaje koles počasna, a »zanesljiva«. Bianchi, ki je najstarejša še delujoča kolesarska znamka na svetu, je postala priljubljena v Sloveniji, ker na njenem kolesu zmaguje Primož Roglič. Uvoznika te znamke, ki sicer spada v koncern Grimaldi Industri, ta pa ne sodi niti med prvih dvajset največjih proizvajalcev koles na svetu, smo povprašali, ali se je prodaja pri nas zaradi Rogličevih uspehov povečala.

»Roglič tekmuje na bianchiju in to ljubitelji kolesarstva hitro spoznajo, vendar je malo tistih, ki se hočejo toliko poistovetiti z njim, da bi zato kupili ravno takšno kolo, kot ga vozi on. So pa Rogličevi uspehi pripomogli k večjemu zanimanju za to blagovno znamko, priznamo, da prodamo več koles, da nam gredo njegovi uspehi lepo 'v blagajno'. Resnica pa je tudi, da se pri Bianchiju ne zmenijo, od kod je Roglič, in ne zanima jih, ali je zaradi njega njihova znamka postala prodajni hit v Sloveniji. Okupirali so Nizozemsko, državo, iz katere prihaja Rogličevo moštvo Jumbo Visma. Kar je razumljivo, tam so kolesa doma,« je povedal Boštjan Medved, direktor podjetja Veb Company iz Ljubljane.

Kako je sicer s prodajo koles v Sloveniji, smo vprašali Majo Virnik, izvršno direktorico družbe Proloco Trade, ki je največji grosist kolesarke opreme v Sloveniji: »V zadnjih treh letih je največja rast prodaje električnih koles. To je dejstvo! Kar 30- do 50-odstotno rast smo zaznali pri njihovi prodaji. To je za Slovenijo dober podatek. Razumljivo, saj v Nemčiji že drugo leto zapored prodajo več električnih koles kot pa navadnih. Ta trend se bo gotovo še nekaj sezon nadaljeval. Za druga kolesa tudi ni slabo. Prodaja koles stalno raste, vsako leto, ne v skokih, ampak počasi, vendar zanesljivo, z njo pa, kar je prav tako zelo pomembno, tudi prodaja kolesarske opreme in vsega, kar je povezano s kolesi. Tudi kolesarski turizem je povezan z nami prodajalci. V Sloveniji se še vedno proda največ gorskih koles, mi jih prodamo 45 odstotkov, sledijo treking kolesa s 25 odstotki, električna so pri 15 odstotkih, tako kot tudi preostala, otroška in specialke. Naš letni promet je pri sedmih milijonih evrov, vendar smo grosisti in dobavitelji za večje število prodajalcev v Sloveniji. Zelo dobro prodajajo maloprodaje, kot so Extreme Vital, ki ima že štiri prodajalne po državi, tu so še Hervis, Intersport, Giant, Specialized, Velo Ljubljana itd.«

Tovarna koles Rog je svojo proizvodnjo zaprla že davnega leta 1994. Zdaj v Sloveniji ne proizvajamo več koles, imamo pa samo enega proizvajalca kolesarske opreme, to je podjetje Berk Composites. Specializiralo se je za izdelavo karbonskih kolesarskih sedežev najvišje kakovosti, ki so namenjeni zgolj vrhunskim kolesarjem. Proizvajajo tudi kolesarske čevlje, ta čas v njih zmaguje Tadej Pogačar, okvirje koles iz karbona in še nekaj drobnih sestavnih delov za kolesa.



Na sejmu Eurobike v Nemčiji, ki se končuje ravno ta konec tedna, ima sicer tudi Slovenija ponudnika, to je Unior iz Zreč, ki je med najboljšimi proizvajalci orodja za kolesa. Celo najbogatejšo kolesarsko ekipo na svetu, britanski Ineos, opremlja s svojim orodjem.

Več imamo proizvajalcev kolesarskih oblačil, še bolj pa se razvija kolesarski turizem. Obstaja tudi društvo, ki organizira kolesarske izlete z električnimi kolesi, kar je v nekaterih kolesarskih deželah že pravi bum! V kolesarstvu tudi za Slovence ne manjka priložnosti za vrhunske rezultate in posel, le miselnost mora biti prava …