V nadaljevanju preberite:

Zlata slovenska generacija je vidne uspehe dosegala povsod, kjer so se njeni člani pojavili na štartu. Slovenija ima zmage na vseh treh tritedenskih dirkah, niti dirka po Flandriji ali Milano – Sanremo nista več le pobožna želja, v reprezentančnem dresu pa se koščki sestavljanke niso želeli zložiti na svoje mesto. Do letos in do vrhunske predstave Tadeja Pogačarja, ki je z bronom spisal novo poglavje slovenskega kolesarstva.

Odličja na svetovnih prvenstvih so zelo izmuzljiva. V minulih letih so bile trase na papirju bolj po godu slovenskih odprav, pa se je reprezentanca vedno znova domov vračala praznih rok, v Glasgowu pa se je še enkrat pokazalo, da dirko res naredijo kolesarji, ne trasa. In letos so si pripravili dobrih šest ur čistega pekla, po katerem je Pogačar komajda še stal na nogah. »Solzne oči imam, Tadej si zasluži globok, globok priklon. Fenomenalno je odpeljal dirko, za zgodovinske anale. Cel dan je bil v ospredju, pokril je vse napade tekmecev. Po kolesarsko – vsaka mu čast,« so čustva prevzela slovenskega selektorja Uroša Murna.

Ta na Škotskem ni mogel računati na najmočnejšo zasedbo, na dirkanje fantov, ki so se odzvali klicu reprezentance, pa je bil Murn ponosen: »Za nas pobeg na tej dirki ni obstajal, fantom sem naročil, da naj od štarta dajo od sebe vse in pomagajo Tadeju, da se vozi v ospredju. Anže Skok je lovil v prvem delu, da so se tudi drugi lahko vozili spredaj. Do krogov smo Tadeja pripeljali brez težav, potem pa ste videli, da je bilo vsak krog, kot da bi v peloton vrgel bombo.«