Umrl je Janez Kocijančič, star je bil 78 let. V zadnjem obdobju smo ga najbolj poznali kot športnega funkcionarja, kar 23 let in 62 dni je bil predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije. Preminil je kot aktivni predsednik Evropskih olimpijskih komitejev, na tem položaju je bil od leta 2017.

Pred tem je imel še številne druge politične in gospodarske funkcije. Bil je tudi predsednik univerzitetnega odbora Zveze študentov ljubljanske univerze (1961-63), predsednik CK Zveze mladine Slovenije (1966-68) in predsednik Zveze mladine Jugoslavije (1968-1971), prav tako je bil minister v vladi Staneta Kavčiča, toda po padcu Kavčičeve vlade so ga leta 1973 umaknili s političnega področja.


 

OKS je vodil med letoma 1991 in 2014

Usmeril se je v gospodarstvo. Sprva je vodil podjetje Interexport, od leta 1982 do 1993 je bil direktor Adrie Airways. Kasneje se je vrnil v politiko, leta 1993 je postal član državnega zbora Republike Slovenije in za štiri leta prevzel tudi vodenje Združene liste socialnih demokratov. Po letu 1997 se je poslovil od aktivnega političnega delovanja.





Na športnem področju je bil med letoma 1974 in 1984 predsednik Smučarske zveze Slovenije, nato je bil štiri leta predsednik Smučarske zveze Jugoslavije. Vmes je postal član predsedstva Mednarodne smučarske organizacije FIS. Leta 1991 je postal predsednik Olimpijskega komiteja Slovenija, na tem položaju je ostal do 16. decembra 2014.




 

Prodajal je znanje in razmišljal o OI v Sloveniji

Veljal je kot človek z močnim vplivom v gospodarstvu in politiki, toda njegov vpliv ni bil viden nikjer. »Nisem lobist, ne prodajam vpliva in tudi ne vem, kako bi se ga dalo prodati, jaz prodajam znanje. Torej poskušam tistim, ki imajo pomembne razvojne probleme, podati svoje mnenje in jim na podlagi analiz svetovati, kaj narediti. Odločitev je na koncu vedno njihova. V glavnem pa so bili vsi, s katerimi sem delal, zadovoljni z mojimi storitvami,« je dejal pred leti v intervjuju za Delo.

Še lani poleti pa je v pogovoru za Delo razmišljal, kakšna je možnost, da bi nekoč olimpijske igre imeli tudi v Sloveniji: »Seveda si predstavljam olimpijske igre v Sloveniji, a le v sodelovanju s sosedi. Meje izginjajo in le upam, da prav kmalu ne bo več še te zadnje, ki jo še imamo, s Hrvaško. Stroške bi si razdelili, motiviranost reprezentantov iz dveh ali treh dežel prirediteljic bi bila vsekakor na visoki ravni, zanimanje občinstva prav tako. Mladinske igre bi lahko, denimo, naredili v Kopru, pa bi priključili še Trst, Poreč, Umag. Zimske mladinske igre bodo v Trbižu, kjer jih zelo zanima, da bi se povezali s sosednjima Slovenijo in Avstrijo. Takšna je prihodnost Evrope brez meja in tudi prirejanja iger.«