Suzana Pustivšek: Brez izgovorov, vsak gib šteje

Suzana Pustivšek je vneta zagovornica gibanja in zdravega načina življenja. Profesorici športne vzgoje in doktorici kineziologije je to karierno in življenjsko poslanstvo. Hitro smo se lahko prepričali, da na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje udejanjajo, kar »pridigajo«. Na hodniku sedeža na ljubljanskem Taboru je na voljo sveže sadje. V pisarnah ni košev za smeti, da se zaposleni sprehodijo, kadar se želijo česa znebiti. Tiskalnik je prav tako na hodniku, delavnik prekinjajo obvezni aktivni premori, ko se računalniki zatemnijo in je na vrsti vodena vadba.

Nekdanja gorska reševalka je tudi zunanja sodelavka Fakultete za šport za predmeta Specialna športna vzgoja in Športna vadba posebnih skupin, je tudi članica odbora Planinske zveze Slovenije za planinstvo za invalide in osebe s posebnimi potrebami. Korošica, ki živi na Gorenjskem, je nadvse primerna sogovornica ob evropskem tednu športa.

Kako pomemben se vam zdi evropski teden športa, ki se pri nas začne s slovenskim praznikom športa 23. septembra? So njune koristi večje kot zgolj simbolne? Kako je v to vpet NIJZ?

Evropski teden športa ima iz leta v leto večje koristi. Vsako leto je prijavljenih več dogodkov, ki se jih udeleži več ljudi. V to vključujemo in spodbujamo naše centre za krepitev zdravja, ki delujejo v večini zdravstvenih domov po Sloveniji. V lokalnih skupnostih tako promoviramo aktiven življenjski slog, redno telesno dejavnost in na ta način rekrutiramo večji krog državljanov. Druga stvar je ozaveščanje ljudi z različnimi kampanjami. Sledimo pa vzoru nekaterih evropskih držav, ki imajo svoje nacionalne dneve športa. Če ves čas radi govorimo, da smo Slovenci športni narod, je prav, da imamo tudi svoj praznik.

Suzana Pustivšek pravi, da je vsaka vadba koristna, tudi med službo se da razgibati. FOTO: Roman Šipić

Na nedavni novinarski konferenci na Olimpijskem komiteju Slovenije so predstavili ambiciozen triletni projekt Zmigaj se do vadbe, s katerim želijo predvsem s pomočjo evropskih sredstev aktivirati del odrasle populacije, ki se ne ukvarja s športom. Tam smo slišali podatek Eurobarometra, po katerem je takšnih kar 25 odstotkov, torej okrog 450.000 ljudi. Precej skrb vzbujajoče, kajne?

Največji primanjkljaj imamo pri delovno aktivni populaciji. Do nje tudi najtežje dostopamo, ker je obremenjena s službami in družinskimi obveznostmi. Pri teh ljudeh se hitro pokažejo dejavniki tveganja za kasnejše kronične bolezni. Žal tudi pri otrocih opažamo upad telesne dejavnosti in s tem povezano povečano telesno maso. Padanje krivulje gibalnih sposobnosti kaže športno-vzgojni karton, ki ga spremljajo na Fakulteti na šport. Zato je treba spodbujati telesno aktivnost v vseh starostnih kategorijah in ETŠ je čas, ko je naš glas še najbolj slišan.

Ste zagovornica pristopa, da mora biti vadba predvsem zabavna. Mar ni tudi tako, da je za zdravje treba tudi kdaj trpeti?

Težava je v tem, da je zelo težko rekrutirati telesno nedejavne odrasle. Z vsakim programom, ki ga razpišemo, zlahka dostopamo do tistih, ki so že telesno dejavni. Vedno znova pa se sprašujemo, kako spodbuditi in motivirati tiste, ki so nedejavni. Ena od možnosti je »fun«, torej zabavnost. Vsaka telesna dejavnost mora biti zabavna oziroma je učinkovita samo takrat, kadar je redno izvajana. Vseeno je, ali hodim ali igram nogomet, pomembno je, da je moja telesna dejavnost redna, saj šele takrat pride do pozitivnih učinkov. Torej, pomembno je, da se gibamo in da se gibamo redno. Če pri tem uživamo, so pozitivni učinki še toliko večji.

Kakšni so minimalni standardi Svetovne zdravstvene organizacije za zdravo gibanje?

Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2020 izdala nove posodobljene smernice za telesno dejavnost in sedentarno vedenje. Minimalni standardi za odrasle osebe so 150-300 minut zmerno intenzivne telesne dejavnosti na teden ali 75-150 minut visoko intenzivne dejavnosti. To je standard za znatne koristi za zdravje. Visoka intenzivnost pomeni, da je srčni utrip na 75 odstotkov maksimalnega srčnega utripa. Za dodatne koristi za zdravje pa je standard več kot 300 minut zmerno intenzivne dejavnosti ali več kot 150 minut visoko intenzivne telesne dejavnosti na teden. Pri tem je priporočljivo vsaj dvakrat na teden izvajati vaje za moč za velike mišične skupine in pri starejših odraslih trikrat na teden vaje za ravnotežje za preprečevanje padcev. To je stoja na eni nogi, hoja po ravni črti in podobno. Naj omenim, da so prvič dodali tudi sedentarno vedenje. To so vsa tista vedenja, kjer je naša poraba energije primerljiva s tisto, kadar sedimo. To je 1,5 MET. MET je metabolični ekvivalent, s katerim merimo količino porabljene energije. V sedentarno vedenje štejemo vse sedeče oblike dela, vožnjo z avtomobilom, kjer je poraba energije minimalna. Namen tega je, da čim bolj skrajšamo sedentarne dejavnosti oziroma jih prekinjamo z aktivnimi odmori. V pisarni je tako priporočljivo, da se vsako uro vsaj za dve minuti sprehodimo, naredimo nekaj počepov.

Zdaj imamo pametne telefone, ki nam avtomatično štejejo korake, in smo ponosni, ko dosežemo neke cilje. Je dovolj, če samo hodimo po stanovanju, pa iz avta do službe in nazaj, odnesemo smeti in še malo postorimo na vrtu ter na koncu dneva zberemo 6000, 7000 korakov?

Za nekoga, ki je večinoma sedeč in je namesto 1000 naredil 2000 ali 3000 korakov, je to napredek. Za nekoga srednje starosti med 30 in 60 letom pa je to absolutno premalo. Ko govorimo o aktivnem življenjskem slogu, mislimo na 10.000 korakov in več. Je pa priporočljivo, da izvajamo načrtovano telesno dejavnost. Da pri tem dvignemo srčni utrip, ker šele takrat dobimo pozitivne učinke na zdravje. Ko začne srce biti hitreje, se začnejo sproščati hormoni sreče. To nam daje še bolj pozitivne učinke telesne dejavnosti, ne samo fiziološke, ampak tudi psihološke.

FOTO: Jože Suhadolnik

V času covida se je povečalo število neaktivnih ljudi in še zdaj nismo na ravni pred pandemijo, kako gledate na to?

Zgodilo se je, da je približno devet odstotkov ljudi, ki so bili prej zmerno aktivni, prenehalo s telesno aktivnostjo. V ljudi se je zalezel strah, obtičali so doma, se polenili. Velik korak je bil, ko so se spet vzpostavili centri za krepitev zdravja, ki so bili med zaprtjem neaktivni. Zdaj je nadgradnja omenjeni program Zmigaj se do vadbe, ki ga bo izvajal OKS. Je zelo dobra iztočnica, da učinkovito nagovorimo telesno nezadostno dejavni delež odraslih Slovencev.

Opažam pa tudi drugo skrajnost. Ko moški pridemo v zrela srednja leta, marsikdo, ki prej ni bil pretirano aktiven, postane obseden s športom, v najhujši vročini gre s kolesom v najhujše klance, teče maratone, se loti triatlona ... Tudi to se ne sliši preveč zdravo.

Nobena skrajnost ni zdrava. Da osem ur sedimo ali pa smo osem ur na kolesu. Ne bi rekla, da je vrhunski šport popolnoma zdrav. Marsikateri rekreativec pa se že približuje vrhunskosti.

Kaj pa vse bolj priljubljena električna kolesa, so koristna ali zgolj potuha?

Zelo rada kolesarim in moram priznati, da sem sprva imela odklonilen odnos do električnih koles. Zdaj opažam, da marsikdo s prekomerno telesno težo ali pa starejši, ki sicer nikdar ne bi sedel na kolo, redno kolesari. Torej je telesno dejaven, hkrati doživi vse pozitivne učinke narave in s tem daje zgled tudi mlajšim.

Smo pa Slovenci ponosni na naše prave vrhunske športnike. Zaradi Pogačarja, Dončiča, Garnbretove, Šeška in drugih asov se ogromno otrok vpisuje v klube. To je zagotovo dobro.

Vsekakor so naši šampioni najboljši ambasadorji športa in zdravega načina življenja, ker dajejo mladim zgled.

Kaj bi bilo vaše sporočilo bralcem ob Evropskem tednu športa?

Naslonila se bom na sporočilo Svetovne zdravstvene organizacije: vsak gib šteje. Kjerkoli, kdorkoli in kadarkoli. Moramo najti čas za redno telesno dejavnost, ta nas bo ohranila aktivne in nam omogočila kakovostno starost. Nehajmo iskati izgovore, zakaj česa ne zmoremo. Recimo, ko gledamo televizijo in pridejo reklame, zakaj ne bi za tistih nekaj minut vstali in naredili pet počepov ali pa samo korakali na mestu. To je zelo bazična stvar, ki pa bo štela veliko, če prej tega nismo delali. Nekomu, ki ni doslej delal nič, ni treba takoj pol ure hoditi. Lahko pa hodi deset minut in se mu bo pokazal pozitivni učinek. Dejansko vsak gib šteje predvsem pri telesno nedejavnih. To so tisti, ki jih hočemo nagovoriti in so se nam doslej vztrajno izmikali. To je naša misija v naslednjih letih.

Najprej pa mora vsak začeti pri sebi, mar ne?

Seveda, to je osnova. A ni fino, če se dobro počutimo? Ali ni fino, če lahko sama prinesem polne vrečke iz trgovine? Ali ni fino, da lahko otroka dvignem nad glavo, ko pridem domov? Da grem z njim v hribe, ko bo star 15 let, in mu pokažem, kakšen je razgled s Storžiča? To je ta kakovost življenja. In ko bom jaz babica in imela vnuke, bom lahko šla z njimi do reke in metala z njimi kamenčke. Ne pa obsedela. Ravno to je namen redne telesne dejavnosti. Ne govorim o večurnih treningih in visoko intenzivni vadbi. Že sama rednost nam daje ogromno koristi.

Seveda pa šport ni omejen zgolj na telesno in duševno zdrave ljudi. Vi se ukvarjate tudi s športom invalidov in oseb s posebnimi potrebami.

Vedno nagovarjamo celotno populacijo tako z vidika starosti kot vidika sposobnosti. Tudi invalide in osebe s posebnimi potrebami spodbujamo in nagovarjamo k redni telesni dejavnosti. Prejšnji teden je bila na Brdu podelitev priznanj prostovoljcem in je odbor planinstva za invalide, ki deluje pod Planinsko zvezo Slovenije, dobil nagrado za posebne dosežke. Leta 2019 je dobil nagrado za naj projekt, ker vsako leto odpelje na stotine invalidov in oseb s posebnimi potrebami v hribe. Dva meseca nazaj so šli na Breithorn več kot 4000 metrov nad morjem. Še enkrat: ni izgovorov, kjer je volja, je tudi pot. Šport je za vse in možnosti za organizirano vadbo je nešteto.