Do stabilnosti s stabilizacijo

Vrhunski hokej je z vidika obremenitve srčno-žilnega in mišičnega sistema anaerobna telesna dejavnost. Igralec ob vsaki menjavi izvede serijo kratkih in hitrih drsanj, sprememb smeri gibanja, vrsto zaustavljanj in novih pospeševanj, pri čemer je prisoten tudi agresiven kontakt z nasprotnikom. Pri rekreativni igri hokeja menjav skoraj ni, zato se izmenjujeta faza aerobne in anaerobne obremenitve, pri čemer pa telesni stik z nasprotniki nemalokrat ne zaostaja za vrhunskimi igralci.

Zaradi tovrstnih intenzivnih kontaktov v igri hokeja je treba del priprave nanjo usmeriti tudi v preprečevanje poškodb. Osnovni preventivni ukrepi so vadba za stabilizacijo ramenskega obroča, trupa, kolena, gležnja in zapestja ter redno izvajanje razteznih vaj.



Pri vadbi za stabilizacijo moramo upoštevati osnovne principe in načela:

Vadba naj predstavlja 5–10 minut aktivne obremenitve na sklep. Izvedemo 4–10 serij, vsaka serija traja od 30 sekund do 1 minute. Pogostost izvajanja vadbe naj bo vsaj trikrat na teden.

Vaje ves čas stopnjujemo, saj je vadba učinkovita le, če je primerno intenzivna. Naloga mora biti tako zahtevna, da od vadečega ves čas zahteva uravnavanje ravnotežja in popravljanje položaja. V trenutku, ko je vadeči sposoben brez težav ohranjati stabilen položaj minuto ali več, je treba povečati težavnost nalog.

Vaje stopnjujemo z zmanjševanjem podporne površine, s spreminjanjem stabilnosti podporne površine, z dodajanjem zunanjih motenj, z dodajanjem gibalnih nalog, z odvzemom vizualne informacije.