Otrokom dajemo slab zgled, predvsem pa izgovore

Branka Mijatović je kot nekdanja vrhunska rokometašica, zdaj trenerka v Grusupljem in mati dveh mladih nogometašev razočarana, ker država v času epidemije koronavirusa premalo stori za mlade športnike, po njenem mnenju nima pripravljene strategije ponovnega zagona športa mladih in se ne zaveda dovolj posledic zaprtja na generacijo, ki je prikovana pred računalnike in televizijo, a bo nekega dne morala prevzeti vajeti družbe.



»Vlada je dovolila samo vrhunski šport, vse drugo pa stoji že dolgo in nič ne kaže, da se bo kmalu kaj spremenilo. Nihče mi ne da odgovora. Kot mama opažam, kaj se dogaja mojima fantoma, starima 16 in 14 let. Otroci so bili strpni nekaj časa, ampak ne zdržijo več. Štirje prijatelji so si šli ven na igrišče podajat žogo. Prideta policist in inšpektor in jih popišeta. Na srečo je bil samo opomin. Kakšen mesec prej jim je dal trener nalogo preteči 800 metrov v določenem času. Šli so zvečer, ko je manj ljudi. Trije, štirje fantje, ker je lažje, če nekdo drži tempo. Teči z masko pač niso mogli in spet so morali bežati pred patruljo,« je osebno izkušnjo opisala nekdanja zvezdnica Krima Mercatorja, ki se je odločila malce poizvedeti pri pristojnih službah.


 

Je virus pri nas drugačen?

»Stvari so precej nedorečene, očitno se nekdo, ki vsak mesec dobiva plačo, ne zgane dovolj. Nisem dobila odgovora, zakaj mora moj otrok kljub negativnemu testu na covid-19 ostati deset dni v karanteni, ker je bil okužen sošolec, in ne more trenirati. Zanimalo me je, zakaj je za športnike, ki pridejo v Slovenijo, dovolj 48 ur star negativni test, za tiste, ki so doma, pa veljajo druga merila. Vzela sem telefon, klicala ministrstvo za zdravje, direktorat za javno zdravje in vedno dobila odgovor, da se tako pač odloča vladna skupina. Sprašujem, ali je virus drugačen pri nas kot kje drugje. V mnogih državah je tako, da kdor je okužen, ostane doma, drugi, s katerimi je bil v stiku, se testirajo in živijo naprej kot običajno, če je test negativen,« se je s prakso v tujini seznanila Mijatovićeva, ki kot nekdanja športnica in trenerka dobro ve, kako je, če ni rednih treningov.



»Lahko naredimo vzporednico s poškodbo. Običajno moraš štirinajst dni ležati, potem pa postopoma začneš izvajati določene vaje in povečevati obremenitev. Pri nas so mlade selekcije že dva meseca brez vadbe. Torej še vedno nekako v postelji ali na kavču. Posledica so stres, stiska, obup. V državah, kot sta Nemčija in Velika Britanija, se zavedajo, kako pomemben je šport mladih, in iščejo rešitve. Prva je ločevanje na manjše skupine. V Nemčiji in ZDA so pripravili načrt, kako se bo šport sproščal, najprej za otroke do 12 let, potem za stare od 12 do 18 let. Tudi v Angliji so na pobudo nogometne zveze sprejeli podoben sveženj ukrepov. Pri nas tega nisem zasledila, pogrešam zapisano strategijo, kako se bo šport za mlade začel sproščati, ko se bo ta epidemija enkrat končala. Po prvem valu je bilo nekaj pripravljenega, ampak pavšalno, ne ločeno za različne športne panoge. Pri rokometu, denimo, ne moreš razkuževati žoge, če je namazana s smolo. Takšnih primerov je veliko, ne moreš dati vseh panog v isti koš.«
 

Katastrofalno že po prvem valu

Že po prvem valu so na fakulteti za šport ugotovili drastično zmanjšanje gibalnih sposobnosti in povečanje debelosti pri osnovnošolcih, drugo zaprtje traja že precej dlje. Starši, trenerji, klubi in zveze so vse glasnejši, ampak ni enot­nega nastopa, opozarja Mijatovićeva.



»Danes so otroci drugačni, kot so bili še pred desetimi leti, manj je vztrajno­sti, zdaj imajo tipki enter in reset. Šport pa je razvoj na dolge proge. Je strast, ki jo je v lockdownu težko ohranjati. Posameznih poskusov je veliko in jih je vse več, ampak šport bi moral stopiti skupaj in nastopiti enotno. Predvsem pa bi moral pokazati vztrajnost, ki jo pogrešam pri Olimpijskem komiteju Slovenije. Odgovor, da se ne da, ker je epidemiološka slika slaba, ni sprejemljiv. Očitno je pri nas še vedno razširjen ta strah, češ kaj se mi bo zgodilo, če se bom izpostavil. Vsi, funkcionarji, trenerji, klubi, zveze, se bojijo, da ne bodo dobili denarja iz kakšnega koronapaketa. V tem času pa ne dovolimo otrokom, da se izkažejo in potrudijo, ampak jim dajemo dodatne izgovore,« na nevaren trend opozarja Mijatovićeva, ki meni, da bi morala pobudo dati ministrstvo za izobraževanje in šport in njen direktorat za šport, ki bi morala v sodelovanju z OKS oziroma panožnimi zvezami oblikovati strokovno skupino, ta pa bi vladi predlagala mogoče rešitve.



»Otrokom je vzeto vse, od druženja in normalne šole do ukvarjanja s športom. Kakšne odrasle bomo dobili, če ne bomo razmišljali naprej?« se sprašuje Bani, ki je leta 2001 osvojila Krimov prvi naslov evropskih prvakinj, v domačem Grosupljem je bila tudi prva trenerka moške rokometne ekipe.