Ne samo otrokom, tudi staršem so šle kile gor

Goran Dragić, Luka Dončić, Primož Roglič, Tadej Pogačar, Janja Garnbret in drugi aktualni športni fenomeni so odraščali v obdobju, ko otrok zaradi pandemične bolezni niso zapirali v domove. Vprašanje, kako bi se ti vrhunski asi fizično razvijali in sekali športne vrhove, če bi jih v preteklosti tako kot današnje generacije najmlajših že drugič zapored za mesece zaprli v stanovanja in hiše in bi jim prepovedali tudi vsakršno aktivnost v športnih klubih. S priklenitvijo na dom so premnogi izmed šolarjev in srednješolcev opustili vsakršno misel na gibanje.

Računalniki, tablice, pametni telefoni so postali stalnica v rokah številnih. Že pred dvema mesecema so naši strokovnjaki bili plat zvona ob zaključeni raziskavi, ki je po prvem zamrtju družbenega življenja obdelala podatke osnovnošolske mladeži in prinesla šokantne rezultate: kar za petino se je med osnovnošolci povečala debelost, za 13 odstotkov pa so jim upadle gibalne sposobnosti. A še preden je bil čas za odločne ukrepe, je vlada že drugič ohromila javno življenje.

»Škoda,« so zavpili izvedenci s fakultete za šport, »bo nepopravljiva!« Iz mladine, ki poležava na kavčih in svoje aktivnosti prvenstveno usmerja v elektronske naprave, bo zrasla koronageneracija, ki bo manj učinkovita in bo pogosteje zbolevala. In potem se je zgodila jesenska karantena.
Tudi specialni pedagog Marko Juhant, ki mu mnogi starši zaupajo težave z odraščajočimi otroki, njegove vzgojno-izobraževalne metode pa mnogi jemljejo za suho zlato, svetuje: »Ni treba vlagati velikih zneskov v programe, ki bi vam pomagali. Pomembno je samo, da se otroci gibajo. Prvi in najpreprostejši način je hoja. Ta se lahko opravi kadar koli, v mrazu, snegu itd. Se še spomnite, tudi dežnik obstaja. Dež je tudi vreme. Če jim damo takšne možnosti igre, da se bodo med njimi zabavali, kaj novega naučili in napredovali z lastno idejo, z notranjo motivacijo, potem bo otrokom to lažje. Nekaj se mora dogajati, z otrokom se mora nekdo ukvarjati. To ne pomeni, da rešuješ njegove probleme, ampak da se tudi starši za zgled gibajo z njimi.«

V akcijo!

Vse gibalne sposobnosti so upadle tako pri fantih kot pri dekletih. Najbolj je upadla splošna vzdržljivost, zelo velik upad pa se je zgodil tudi v koordinaciji gibanja celotnega telesa. To sta ključni gibalni sposobnosti, ki ju pri urah športa v šoli in pri vadbi v društvih načrtno razvijajo in pri katerih so se učinki omejevanja gibanja izkazali za najbolj uničujoče, lahko preberemo v raziskavi. In kam otroke vodi že drugo zaprtje?

»Dolgoročno se bo lahko izguba merila v milijardah evrov. Vlada rešuje gospodarstvo in turizem, čas je, da reši zdravje in posluša stroko,« so potrkali na vest državnikov profesorji doktorji Gregor Starc, Gregor Jurak, Janko Strel in Marjeta Kovač po drobljenju presunljivih rezultatov raziskave, ki je zajela 100 šol in 20.000 otrok med prvim in devetim razredom. Tičanje na mestu pa negativno vpliva tudi na miselni razvoj, poudari Juhant. »Izjemno težko boste otroke, ki bodo gibalno pasivni, pripraviti do tega, da bodo izjemno fleksibilni pri miselnem delu. Za učne sposobnosti pa točno vemo – braingym – to je tehnika, ki jo učitelji uporabijo pred testi, da otroci možgane razgibajo na specifične načine, da povežejo levo in desno možgansko polovico. Primer, lev komolec na desno ramo. Preproste stvari, ki jih poznamo že desetletja. Bojim pa se, da bo nekdo, ki je dovolj vpliven, pripravil program za vse otroke, ki ga bomo izvajali, če bo pomagal ali ne. Za tiste, ki bodo odločali, prihaja čas za trezne glave. Treba je uvesti nekaj, kar bodo potrebovali otroci, in ne nekaj, kar potrebuje neka institucija. Zdaj je čas, da se držimo tistega – dobro za otroka.«


In kot primerno akcijo za vso družino izpostavi idejo dveh mladih očetov, Reneeja Vozlja in Martina Blazinška, prijateljev in sodelavcev, ki ob vnovičnem izbruhu novodobne kuge nista tičala za zapečkom. Zavedala sta se posledic in zgleda, ki ga odrasli s tičanjem nosa v zaslone dajejo potomcem. »V tem času se moramo še toliko bolj zavedati, da imamo še toliko večji vpliv z zgledom, ker smo po večini samo starši v otrokovi bližini,« začne Renee Vozelj. A kako teorijo preliti v prakso? Na enem izmed službenih potovanj sta naletela na igračo, raketo na zrak (Stomp Rocket Ultra). In padla je ideja, da jo bosta pripeljala v Slovenijo in z njo spodbudila h gibanju prav vse generacije, staro in mlado. »Težko je zanikati vpliv karantene na otroke, vemo, kako pogrešajo vrstnike že v času rednih počitnic, v tem primeru pa so striktno ločeni od njih. Seveda se večini staršev zgodi, da nam zmanjka idej, kako popestriti enolične dni. V mojem primeru pri 17-mesečni hčerki je pozornost še toliko krajša, temu primerno se poslužujemo vseh možnih idej.«


Prva priložnost za testiranje se je pokazala ob rojstnem dnevu Martinove hčerke, pripoveduje Vozelj, kjer se je nad preprosto raketo navdušilo zbrano občestvo. Ne le otroci, ki jih h gibanju vzpodbuja zdrava merica tekmovalnosti, kdo bo ustrelil v tarčo, kdo najdlje ali najvišje, tudi odrasli so se borili kot levi, hudomušno pristavi Vozelj: »Tudi v starših se ob tej igri prebudi otrok, seveda moški so v prednosti, kdo bo izstrelil višje!« Profesor Juhant ob tem pomenljivo: »Če ste opazili, tudi mi kot starši imamo kakšen kilogram več.«