Motokrosisti so sezono sklenili z največjo reprezentančno tekmo, dirko za pokal narodov, na kateri se je z zmago v razredu MXGP izkazal svetovni prvak Tim Gajser, Jan Pancar, voznik v MX2, pa jo je odpeljal z odkrušeno kostjo v zapestju. Dolenjski dirkač, ki z očetom skrbi za vse, je letos kazal predstave kariere. Za leto 2020, v katerem naj bi bila z Gajserjem edina Slovenca v svetovnem prvenstvu, se odloča med dvema ponudbama ekip iz tujine.
 

Ne gre samo za to, da imaš 'jajca'

Sezono je zaznamoval izjemni Gajser z devetimi zmagami in drugo lovoriko v najvišjem razredu, haloški as je navdih vsem slovenskim voznikom, tudi Pancarju, ki je SP v nižji kategoriji MX2 končal v prvi polovici skupnega seštevka. Nastopil je na 11 dirkah, sedemkrat vknjižil točke, rezultat kariere pa dosegel z 10. mestom prve vožnje v Imoli. »V pripravljalnem obdobju sem veliko bolj treniral kot v preteklosti, kar se je poznalo na rezultatih, posledično pride do dviga samozavesti in napredka,« je 19-letnik razkril, čemu pripisuje stanovitnost.



»Napredoval sem pri fizični pripravi, pri izbiri linij, pa tudi mentalno, zrelejši sem. V motokrosu ne gre samo za to, da imaš 'jajca', gre za intelektualni šport, veliko moraš razmišljati. Ko si mlajši, je telesna priprava precej odvisna od genov, jaz sem bil vedno suh, v primerjavi z drugimi sem bil brez moči, ampak sem z glavo in tehniko pariral tistim, ki so imeli dobre predispozicije. Ko pa prideš enkrat nad 18 let, te razlike ne igrajo več tolikšne vloge, bolj se kaže to, kdo dela in zna,« je razmišljal študent 1. letnika fakultete za strojništvo, ki je doslej lepo kombiniral šolske obveznosti s športno kariero. »Ni mi težko, saj me strojništvo zanima,« je dejal najstnik iz Čateža pri Trebnjem, ki bo še naprej usklajeval oboje.
 

Za sezono vsaj 50.000 evrov

Sezona ga stane vsaj 50.000 evrov, za logistiko, motorje, prevoz, trenerski del skrbi njegov oče Igor, ki mu je prvi motor kupil za tretji rojstni dan. Sinovi karieri nameni ves dopust, ki mu pripada v službi. V pripravljalnem obdobju sta vadila v Sloveniji, pozimi v Italiji, kjer sta iskala težke proge, da bi se najstnik čim več naučil. »Ko je bil še otrok, sem ga pustil na treningu, da sam razmišlja. Potem pa sva se pogovarjala, kje je peljal, kako in zakaj. Nikoli ga nisem učil, da bi samo ubogal, češ, moraš to in to, povedal sem mu, zakaj je bolje tako in ne drugače, a ga pustil, da sam razmisli,« je strategijo dela s sinom pojasnjeval Igor Pancar, dirkač med veterani, in priznal, da bi v novi sezoni potreboval pomoč, saj ritem postaja zanj prenaporen.



Mladi motokrosist je družini hvaležen za podporo: »Vedno mi stojijo ob strani. Da lahko dirkam, dajo vse, kar imajo,« je povedal voznik 250-kubične yamahe in dodal, da je delovanje v motokrosu na ta način, ko sta z očetom za vse sama, zanj najceneje. Ko bo storil še korak več, bo lažje, takrat bo lahko razbremenil očeta. Slednji pravi, da sinu manjka še malenkost, da bi bil zanimiv za katero od močnejših ekip. »Sicer pa te opazujejo, približno te poznajo, vidijo, kaj znaš in česa ne. Močne nacije so v prednosti, nas je samo dva milijona, večje pa na tržišču prodajo toliko samo motorjev,« je poudaril Igor Pancar.

Jan je sezono sklenil s poškodbo zapestja, na kvalifikacijah za dirko za SP v Turčiji je padel, odkrušila se mu je kost v zapestju, poškodoval si je še živec. Mesec dni ni smel na motor, prvič po poškodbi je nanj sedel na pokalu narodov, stisnil je zobe in z Gajserjem ter Petrom Irtom iztržil skupno 13. mesto. »Vseskozi vadim kondicijo, kmalu pa se bom lahko vrnil na motor in osredotočil na priprave za novo sezono,« je visoko motiviran.