Vse večji izzivi in inovacije šahovskih organizatorjev

Januar je tradicionalno rezerviran za nekatere najpomembnejše odprte šahovske turnirje. V Evropi sta po zaslugi močnih sponzorjev in prizadevnih organizatorjev priljubljena šahovska festivala: Tata Steel Chess v Wijk aan Zeeju na Nizozemskem in Gibraltar Open. Oba sta z izjemnim finančnim vložkom in pestrim programom znala pritegniti najboljše šahiste, ki so pomenili magnet za ostale ljubitelje šaha, s čimer se je vsako leto uspešno povečevala množičnost obeh festivalov. In že ko se je zdelo, da je denar sveta vladar, se je zgodila epidemija, ki je organizatorjem prekrižala načrte.

Zaradi strogih ukrepov so bili tovrstni turnirji drugo leto zapored odpovedani, s čimer so izgubili najpomembnejše, kar v šahu največ šteje, zveste šahiste – igralce in obiskovalce. Večino odprtih turnirjev po svetu bo zato težko vnovič vzpostaviti, saj sponzorji želijo (ali zahtevajo) tradicijo in inovativnost, kar je v teh negotovih časih epidemije težko zagotoviti. Organizatorji na Nizozemskem so se reševanja izziva lotili elegantno: ohranili so tradicijo in letos izvedli zgolj najprestižnejši del festivala s 14 izbranimi igralci in zagotovili odmevnost turnirja prek svetovnih spletišč.

Večji izziv so imeli na Gibraltarju

Večji izziv so imeli na Gibraltarju, kjer so šahisti igrali zgolj v eni veliki, združeni skupini, zato manevrskega prostora niso imeli. In ko je slaba epidemiološka slika odnesla festivalski del, je na plano prišla izvirnost organizatorja. Zamislili so si dvoboj, v katerem ekipi desetih profesionalnih šahistov, žensk in moških, igrata deset krogov klasičnega šaha ena proti drugi. Gre za tekmovanje po tako imenovanem »ševeninškem sistemu«, ki omogoča, da dobimo pravilno sorazmerje moči dveh moštev in je primeren za propagandna prijateljska srečanja dveh ali več ekip. Organizator je v preteklosti dvoboje med spoloma že izvajal, a zgolj v ekshibicijske namene in zavoljo večje prepoznavnosti ženskega šaha.

Letos se je svoje teze, da so ženske v šahu podcenjene, lotil bolj profesionalno. Izbral je pisano druščino desetih vodilnih šahistk iz različnih koncev sveta ter jim našel rejtinško ustrezne nasprotnike. Predstavnice nežnejšega spola so imele v svojih vrstah več zvenečih imen, med njimi nekdanji svetovni prvakinji Marijo Muzičuk in Antoaneto Stefanovo, poskrbeli so tudi za mladost, ki jo je zastopala Kazahstanka Žansaja Abdumalik. Povprečna starost ženske ekipe je bila 33 let, njihov povprečni rejting pa je znašal 2450 točk. V moški ekipi ni bilo velikih imen kraljevske igre, a so bili zato zmogljivostno primerljivi, saj je njihov povprečni rejting znašal 2465 točk, medtem ko je bila njihova povprečna starost 31 let.

Enotedenski spektakel, kot ga na svetu še ni bilo

Enotedenski spektakel, kot ga na svetu še ni bilo, se je odvijal v znameniti Garnisonski knjižnici pod pokroviteljstvom tamkajšnjega ministra za okolje, trajnost, podnebne spremembe in izobraževanje. Prenos prek spleta je bil dostopen šahovski javnosti po vsem svetu pod komentatorsko taktirko velemojstrskega tandema Elizabeth Paehtz in Lawrenca Trenta ter nadzorom naše mednarodno priznane sodnice in velemojstrice Ane Srebrnič.

Po izjemno izenačenem dvoboju in zanimivih predstavah je končna zmaga odšla moški ekipi. Končni rezultat 53 proti 47 bi bil lahko drugačen, če ne bi ena vodilnih šahistk v ženski ekipi Stefanova zaradi okužbe s koronavirusom in obvezne karantene izpustila skoraj polovico odigranih kol. Nagradni sklad v višini 100.000 funtov se je prevesil na stran moških, ki so kot zmagovalci osvojili 75.000 £, poraženke so odnesle razliko.

Če so klasični sistemi šahiranja v času epidemije zamrli, so nove priložnosti dobile izvirne domislice organizatorjev. To velja tudi za Šahovsko zvezo Slovenije pred prihajajočim posamičnim evropskim prvenstvom konec meseca marca v Termah Čatež. Zveza kot organizator se bo hočeš-nočeš morala ukvarjati z vprašanji, kako izvesti prvenstvo na način, da bo še vedno množično, da bo zadostilo varnostnim ukrepom, predvsem pa, da bo inovativno in privlačno.