V nadaljevanju preberite:

Z dojenčkom v rokah je 21-letna Fanzalina vstopila v mobilno kliniko, postavljeno sredi izsušene in prašne malgaške vasice Betoko, sedla v sprejemnico, privzdignila rokav malčkove majice v višino ramen in drobno levo roko približala zdravstvenemu delavcu. Pregled za ugotavljanje podhranjenosti ji je v zadnjih tednih postal dobro znan, prav tako so pred njo v improvizirani ambulanti podobne preiskave opravili pri več deset otrocih. Brez dodatnega pojasnjevanja je zato tehnik na nadlaket 11-mesečnega Delphina, ki se ni upiral ali kako drugače protestiral, nadel preprost merilni trak in previdno razbral njen obseg.

Analogni čitalec se je ustavil pri dvanajstih centimetrih, v rumenem, srednjem od treh barvnih polj. Na standardiziranem orodju bi to moral biti jasen kazalnik zmerne akutne podhranjenosti, pa vendar opredelitev zdravstvenega stanja tokrat ni bila docela natančna. Za realnejšo sliko je bilo treba stopiti še na tehtnico in Delphinovih pičlih 5,8 kilograma je potrdilo, kar so dajali slutiti že njegove koščene okončine, udrte oči, suha koža in nezainteresiranost za okolico: dojenček ni bil zmerno, ampak hudo akutno podhranjen.

Diagnoza ob koncu maja ni bila nova, kakor njegov primer ne osamljen. Skrajno obliko podhranjenosti, ki je po podatkih Unicefa vzrok smrti skoraj polovice otrok, mlajših od petih let, so Delphinu v kliniki uradno diagnosticirali pred dobrim mesecem in od takrat redno spremljajo njegov razvoj. »Bil je nadvse šibek. Videti je bil kot bilka,« se je najbolj kritičnih dni spomnila Fanzalina in za ponazoritev s tal pobrala posušeno slamo.