Preberite še:

 Dragi Goran, res lepo me provociraš, saj veš, da imam rad provokacije in jih tudi sam vedno znova uporabljam v družbi tistih, ki jih razumejo in sprejemajo; žal je teh vedno manj, namesto da bi jih bilo čedalje več. Ta naša družba postaja vse bolj servilna in samozadostna; sicer vseskozi na robu prekrška, a brez prave strasti v igri. Saj za to navsezadnje gre: za iskanje prvinske strasti, ki nam počasi polzi iz rok in nas potiska v položaj nemih opazovalcev, tistih, ki so svoje pomembne tekme že doživeli. Priznati moram, da me ta pozicija opazovalca vse bolj mami in pomirja, po drugi strani pa je v meni še nekaj tistega nemira, ki me opozarja, da ne smem povsem odnehati, ker tekme še ni konec.

Nejca sem imel rad, ker je igral s strastjo, in prav je, da tudi njegovi nasledniki na igrišču igrajo tako, kot da gre za osvojitev samega svetega grala, četudi je vse skupaj zgolj še ena nepomembna tekma, ki ne bo spremenila ničesar. Slovenski umetniki poznajo ta občutek do obisti. Tudi tisti najboljši so vseskozi na robu poraza, v tem primeru eksistencialnega. Igraj, boli te kurac, je visoki in možati Raziji Mujanović dejal trener, ko se je ta pritoževala nad publiko, ki ji je vzklikala Raza ima muda. Kaj ji je preostalo drugega? Vrnila se je na igrišče, premagala nasprotnika in publiko, na koncu pa še samo sebe. Tako je to s provokacijami, na katere moraš odgovoriti, ker se drugače ne splačajo.