V nadaljevanju lahko preberete:

Dragi Esad,

najlepše so svetilke, ki jih ne prižigamo, da bi videli svetlobo,/temveč zato, da bi videli senco, je napisal sirski pesnik Adonis in s tem je bilo, vsaj zame, povedano vse, kar je treba povedati o pisanju, o ustvarjanju. A časi so žal takšni, da moramo to misel vztrajno ponavljati, jo razvijati in pojasnjevati, saj mnogi verjamejo, da lahko piše in ustvarja tudi umetna inteligenca. Ki ničesar o sebi ne razkriva in ničesar pred seboj in pred svetom ne skriva. Ker je nič ne boli. In je tudi ne jezi, žalosti ali veseli. Umetna inteligenca ni razočarana, ni premagana, ne čuti nemoči in obupa, ne išče obsesivno odgovorov na vprašanja, na katera odgovorov ni; umetne inteligence pisanje nikoli ne bo pripeljalo k očetu, ki obrača knjigo proti lustru, da bi preveril, ali se vidi skoznjo.

Pisanje umetne inteligence, če mu lahko rečemo pisanje, je zato zame enako nepotrebno, kot so nepotrebne trojke, ki jih meče košarkarski robot, ustvarjen, da žogo vselej vrže na koš tako, da ta pade skozi obroč. Brez kosti.