Brez loka ni zapleta in tudi konca ne

Dragi moj Goran,

naj takoj udarim na polno, kar tako, brez prave obrambe, ker jaz še vedno naivno verjamem v pravi napad in igralce z navdihom, ki znajo presenetiti celo same sebe. Vidiš, to se mi zdi, da največ šteje. Presenečenje in čudenje, ki sledi. Vse ostalo je življenje tistih, ki so navajeni zmagovati, kot bi dejal Joker, ki je mimogrede pozabil na one, katerih življenje ni zgolj igranje in zmagovanje, katerih življenje je predvsem boj za golo preživetje.

Včasih še to ne. In ravno tam, kjer igra in zmaguje Jokić danes, je to še toliko bolj očitno; prepad med tistimi, ki dobijo vse, in onimi, za katere ostanejo zgolj smeti – ali pa še to ne. Žal se ta svet preslikava na naša življenja ravno skozi takšne in podobne izjave tistih, ki so postali imuni na skrbi večnih poražencev. Ne sekiraj se in boš zmagal, je mantra, ki nas vleče naprej, vse do bridkega konca.

Vedno sem se raje spraševal, kaj je s tistimi, katerih način življenja so porazi; to me je vedno obsedalo bolj, tako kot so me zmeraj bolj zanimali ljudje z roba kot pa dobro situirani, preskrbljeni in samozadostni zmagovalci dnevne rutine. Ne vem, morda so se mi zdeli preveč popolni, tako kot je popoln Nikola Jokić in njegove podaje, ki ubijajo duha nasprotnika, da ne govorimo o trojkah, ki jih meče takrat, ko mu postane že preveč dolgčas in se mu začnejo ti isti nasprotniki smiliti.

Pretiravam, seveda, a tako je videti, ko s tistim nezainteresiranim izrazom na obrazu vrže v visokem loku, tako da žoga še nekaj časa obvisi v zraku, preden se odloči pasti skozi obroč. Ker lok je pomemben, saj veš. Brez loka ni zapleta in razpleta in tudi konca ne. Tudi sam sem imel vedno raje lok in tisti občutek, da žoga ne bo nikdar šla dol in bom z njo tudi sam obvisel tam nekje zgoraj. Dokler nisem padel, zares padel.

O tem sem navsezadnje pisal in še vedno pišem. In tu je ta paradoks, ki me ne spusti že vse od takrat, ko sem zapisal prve verze, ne vedoč, da bom zaradi njih zapustil tovarno in se podal v nemirne pisateljske vode. Paradoks, da padam, tudi kadar sem zgoraj.

Vidiš, ne gre drugače, ne moreš ubežati lastnemu uroku, pa če se še tako trudiš; zato te bom presenetil, ali pa tudi ne – tega še ne vem … vendarle bi raje oklofutal sebe, kakršen sem danes, kot pa tistega fanta v maminem plašču, ukradenem iz družinske omare, ki si je v brado mrmral kje si zdaj, proleter, in hodil v pekarno ob najbolj nečloveških urah, da bi služil za kruh, ki se ga je preobjedel že v službi, da je potem lahko s tovariši v lokalnem bifeju vse skupaj splaknil s prvim špricerjem dneva in se počutil del ekipe, ki ga v resnici ni marala. Ker je bilo vse skupaj maščevanje, tako kot je bilo maščevanje tudi pisanje, kasneje, seveda.

Čeprav ti moram povedati, da sem bil klofut vajen že prej, od malega, tako da tiste kasneje niso prav veliko zalegle, in tudi danes ne bi bilo prav nič drugače.

Sem pa res vedno igral, kot da bo konec sveta, in ga je bilo res konec po vsaki partiji za garažami, in še danes ne znam drugače, ne gre, tudi pri pisanju in vsem drugem; ne morem si kaj, da ne bi šel čez golgoto tam, kjer drugi zgolj prečkajo beli most, ki deli bregova reke; moram tako, ne gre drugače, to je moj način, pisanja in življenja.

In ja, oklofutal bi tistega dečka, ki je nadlegoval soigralce in nasprotnike, ker je bila zmaga zanj kot nekakšna odrešitev. Od česa? Tega pač ni vedel, ne še, zato pa je samo igral in igral, košarko, pank, košarko, dokler ni pozabil, ko je potem doma po partiji basketa poslušal tisto neskončno ploščo in verze čudno melanholičnega in ponosnega pesnika iz Zagreba in njegove skupine Azra, ki je prepeval: slabo igraš bakice/zar su tvoji poroci strah od smrti/i loše sječanje, on pa je bil prepričan, da poje: loše igraš basketa, strah od smrti, loše sječanje, ker je bolj čutil, kot poslušal, kar ga je tudi sicer teplo, kot je teplo že njegovega očeta …

Vedno ga je bolelo v maternem jeziku, reševalo pa v domačem, slovenskem jeziku, ki ga je govoril bolje, kot pisal, in tako je še danes, ko poskuša najti pot med obema in piše, kot bi iskal.

In sveta bo konec, Goran, res ga bo, tako vsaj kaže, dokler spet kdo ne zmaga namesto nas, da lažje pozabimo, kako ravnokar umira pred našimi očmi, medtem ko se mi jezimo nad reklamami, ki nas opozarjajo, da tu ne bo zmagal nihče, da so roboti vendarle v prednosti, tudi zato, ker jih ne boli.

Sicer pa naj se vrnem k podajam. Na otvoritvi enega od košarkarskih igrišč v okviru akcije Verjemi v svoj koš smo odigrali ekshibicijsko tekmo, katere se je udeležil tudi Goran Dragić in je igral kar oblečen, v hlačah, kar ga seveda ni prav nič upočasnilo; po igrišču je namreč zdrvel s takšno hitrostjo, da smo ga lahko soigralci zgolj pospremili s pogledom.

Ker se kot slab obrambni igralec pogosto nisem pravočasno vračal v obrambo, sem ga v enem od napadov »počakal« v kontri in povsem nepričakovano dobil njegovo podajo ter jo iz čiste hvaležnosti pretvoril v koš.

Ja, tako sem to občutil, kot popolno hvaležnost. Vidiš, to je občutek, ki sem ga pozabil nekje na poti od tovarne do sem, in zdaj sem kar malce osupel, ko se mi vrača v različnih odtenkih življenja, kot nekakšen opomnik, da sem vmes pozabil bistvo življenja, ga potratil s stvarmi, ki so bile vnaprej obsojene na propad, na pozabo, izbris, površen zapis, zgrešen osnutek, slab koncept, kar je še tega, potratil z vstajanjem sredi noči, zaradi tekem, ki so jih drugi zmagovali namesto nas, mi pa smo se vseeno zbujali s spoznanjem, da to vendarle ni naša tekma, da mi naše nismo odigrali takrat, ko je bilo treba, in da je vse skupaj že davno zamujeno.

In vse tisto govoričenje in razpravljanje po koncu vsakega basketa, tam v lokalnem bifeju, zgolj zato, da bi zapravili še tisti preostali čas do naslednje velike tekme, vse to je šlo mimo, kot gre mimo slaba podaja ali nenapisano pismo.

Vidiš, zaradi tega občutka sem zdaj tu, na najinem igrišču, in se veselim, da imam nekoga, ki bo zagotovo prebral to moje pismo, in to do konca.

Res, kakšno razkošje v časih kratkih sporočil in hitrih slovesov, da lahko podaljšujeva let kometa, ki pripada vsem nam, ki smo imeli vsaj kdaj ta pravi občutek, ki mu tu pravim hvaležnost, občutek, ki je lahko že v naslednjem hipu sram, ker nismo večkrat skupaj govorili o pravih stvareh, tudi o porazih recimo, tistih, ki bolijo preveč in se jih zato izogibamo, da nas ne opečejo, ker vsakdo prenese le določeno količino bolečine in sočutja. In tukaj se sprašujem, koliko nam je sploh še ostalo tega občutka, da smo eno, ko gremo ven iz varnega zavetja ega, ki nas ohranja v igri in sploh dela konkurenčne.

Pisati o vsem tem je že neke vrste poraz, a hkrati tudi katarza, milost tistega, ki razume lasten konec. Tako nekako se mi to dozdeva zdaj, v tem trenutku, ko pišem in drvim skozi vesolje kot najbolj precizna podaja v neskončen prostor, ki ga nikoli ne bomo spoznali.

Tvoj Esad,

Ljubljana, Vodmat