V nadaljevanju preberite:

To je tudi oda prijateljstvu. »V gorah ni predprostorov. Svet vam takoj skoči za vrat,« napiše pisatelj. Podobno se zgodi s to knjigo, ki nima uvoda, kar naenkrat padeš v belo.

Tesson je možat pisatelj. Včasih spominja na Hemingwaya, ker rad izziva nevarnost, verjame v moč svojega telesa in moč volje, ker so njegove povedi kratke in ujete v sedanji trenutek, a za razliko od tega ameriškega klasika ne bi nikoli ranil prav nobene živali. Tako lepo piše o njih. In vedno jih opazi. V Sibiriji ga skrbi, kam se skrijejo ponoči, ko je ledeni mraz. V knjigi Na črnih poteh (UMco, prevedla Živa Čebulj), ko ga ujame močen naliv, najprej pomisli, kam se v takšni povodnji zatečejo živali. Všeč so mu kuščarice, tudi zato, ker so bili nekoč njihovi predniki gospodarji sveta, predstavlja si, kako se skrite pod kamni pogovarjajo: »Ah, ko smo me vladale Zemlji, pred 65 milijoni let.« Sprašuje se, ali nas čaka ista usoda, morda bomo nekoč samo stopili v ozadje, med skale, tako kot kuščarji, nekaj primerkov fizično pomanjšanih ljudi bo preživelo nekje v senci, drugih pa ne bo več.

Tesson me spominja tudi na Jacka Londona, ker je radoveden in so mu všeč čudaški in tihi ljudje, ker rad menja dežele, pogosteje kot čevlje. Ženske so v njegovih delih le romantična oddaljena podoba, na katero se včasih spomni, zaradi nje joka ali o njih premišljuje, ko premišljuje o literaturi. Kakšni, ki jo sreča, morda v mislih pokloni kompliment. Tako kot Norvežanki Loli, ki jo v Belini sreča v skupinski sobi v gorski koči, v kateri na glas prebere Sezono v peklu Rimbauda, in ona se spomni le tega, da je bil pesnik res lep. »Arthur bi se spomnil Lole,« napiše Tesson.