V nadaljevanju preberite:

Monica Vitti je bila edinstvena v svoji generaciji, poleg Anne Magnani, ki je lahko in je tudi znala predstaviti kar najširši izraz italijanskega filma, navznoter in navzven; malomeščansko nevrotična, bolehajoča za nezmožnostjo komuniciranja v mojstrovinah Antonionija. Običajna in ohola, ženska nalezljive radosti v komedijah z Albertom Sordijem in ostalimi polkovniki. Bila je peti polkovnik, polkovnica, v zbiru petih neuničljivih italijanske komedije: Alberta Sordija, Uga Tognazzija, Vittoria Gassmana, Nina Manfredija (občasno se jim je pridružil še Marcello Mastroianni). Edina ženska.

Intelektualka, a obenem do kosti človek ljudstva, melanholična, inteligentna, neulovljiva, avtentični otrok Rima. Nesorazmerno in neustavljivo lepa in ves čas presenetljiva, ves čas topla.

Njen razpon, veličastnost, je mogoče, tako čez prst, izmeriti na premici nekaj njenih filmskih replik: »Lasje me bolijo«, »Kam pa greš?« (v rimskem narečju) in v Rdeči puščavi Michelangela Antonionija: »Veš, kaj si želim? Imeti ljudi, ki so me imeli radi, tu ob sebi, kot nekakšen zid.«