V nadaljevanju preberite:

Govoriti resnico je nekaj samo po sebi dramatičnega, še posebej če gre za vsebine, o katerih se ne govori na glas; ko pravila izgovarjanja in koncentrični krogi te izgovorjave znotraj kulturnega konsenza in javnosti še niso jasno definirani, in hvala bogu, da je tako – samo do takrat namreč lahko svobodno pišemo o njih.

Mnogi so prepričani, da je Elena Ferrante v svojih trilogijah in tetralogijah izgovorila in iskreno ter brez zadržkov zapisala stvari, o katerih se je doslej govorilo in pisalo večinoma dvobarvno, da je – ne da bi prosila za dovoljenje – prebila bariero bogokletnega: biti mati ni stvar svetništva, kakšna posebna vokacija, talent ali bognedaj nagrada za karkoli že, ki jo bo rodnica v hvaležnost ali zadoščenje prejela pred smrtjo.

V Izgubljeni hčeri italijanska pisateljica govori o odnosih med materami in hčerami, predvsem o izgubi integritete mater po rojstvu otrok in eni najtemnejših odločitev, ki jih lahko doleti: da jih zapustijo. Njena junakinja Leda, ko sta hčerki stari štiri in šest let, odide in trdno zaloputne vrata za seboj, želi se samouresničiti. V ciklični strukturi – prvo poglavje zares razumemo šele, ko se spoji s zadnjim – ob koncu Ledinega študijskega dopusta, skoraj dvajset let kasneje, ko se na plaži prebudi s krvavim madežem na obleki na desni strani boka. Za trenutek ji ni jasno, kaj vse se je zgodilo? Je bila to samo mora? Koliko je že mrtva in koliko še živa?