V nadaljevanju preberite:

Šestdeseta leta, gospodarski razcvet. Na severu Italije je zgrajena najvišja stavba v Evropi. Na drugem delu države jamarji na nedotaknjeni kalabrijski planoti raziskujejo eno najglobljih jam na svetu, do dna katere ni uspelo prodreti še nikomur. Njihov podvig opazi le stari pastir s planote Pollino. Njegovo srce in duša postaneta del tega drznega popotovanja mladih raziskovalcev v zemeljske globine, kjer čas in prostor preprosto izgineta ...

Michelangelo Frammartino (letnik 1968) v svojem filmu, skorajda brez dialogov, naravi prepušča, da zapolni molk. In ta to stori nadvse prepričljivo. Za poseben prispevek k vizualnim užitkom pa je zaslužen švicarski direktor fotografije Renato Berta, ki je v preteklosti že sodeloval z režiserji, kot so Godard, Chabrol, Rivette, Malle, de Oliveira, Gitai in Guédiguian.

Deset let po uspešnici Štirikrat – je sploh mogoče pozabiti tisto kotitev kozlička? – je režiserju gledalce znova uspelo potopiti v počasno doživljanje sveta in čudes narave, ki se razkrivajo pred nami. In pod nami, v temnih jamah naših senc.

Arhitekt, ki je postal filmar. In za potrebe najnovejšega filma Luknja – na letošnjem filmskem festivalu v Benetkah je dobil posebno nagrado žirije, te dni pa si ga lahko gledate na Liffu – tudi amaterski speleolog. Dokumentarno-igrani film Luknja pripoveduje o ekspediciji mladih jamarjev v jamo Bifurto leta 1961, drugo najglobljo odkrito jamo na svetu.

​»Cenim pogum umetniškega vodje beneškega festivala Alberta Barbere, da je naš film sprejel v osrednji tekmovalni program,« je ob teniškem igrišču, kjer smo se pogovarjali dan po zelo uspešni premieri, dejal režiser Frammartino.