V nadaljevanju preberite:

Moja mama je bila res prava mama. Kako sem se veselil sobot, ko me je peljala na tržnico, na tisti ogromen masten burek, ali pa na onega drugega, prav tako okusnega, pri Ljudski kuhinji, na naših Poljanah. Kako ponosna bi bila, če bi videla mojo knjigo v izložbi Mohorjeve družbe, na Nazorjevi ulici, tik ob nobelovcu Petru Handkeju. Zagotovo ne bom nikdar več tako blizu Nobelovi nagradi, kot sem v tej izložbi, zato me prav malo briga, če je še niso prodali, knjige namreč.

Slovenski pesniki so še kar naprej hodili po Miklošičevi cesti in jedli burek, ko ta še ni bil nobel, ko je bil še čisto navaden burek, še pica burek ne, samo burek, sirov ali mesni, včasih jabolčni. Takrat ko je bil Ali En še Alija in Jan Plestenjak še ni vedel, da bo nekoč napisal himno vseh nas, ki smo v casinoju, na drugi strani Miklošičeve, izgubljali že dobljeno … Kako že gre tisti refren: iz pekla do raja, a čutiš, kaj se nama dogaja …