V nadaljevanju preberite:

Srednješolske razlagalce književnosti bi morali mučiti s testi poezije, ki bi jih ocenjevali pesniki; kadar bi se jim zazdelo, da profesorji ne čutijo, kar je pesnik hotel povedati, oziroma se preveč trudijo, da bi razumeli, bi jim dali milostno zadostno in jim s tem pokazali, da jih povsem razumejo, saj čutiti poezijo vendarle ni tako preprosto. Pravzaprav, če smo čisto iskreni, jo je nemogoče povsem čutiti. Sploh v teh časih, ki ne dovoljujejo razsipnega čustvovanja. Sicer pa, so ti časi sploh kdaj bili? Smo se v katerih drugih časih lahko brezskrbno razdajali vsepovprek, ne da bi nas ob tem preganjala neuničljiva slutnja prihajajoče krize, ki nas bo slej ali prej pokončala in za vselej zbrisala s seznama čakajočih. Nisem prepričan. Kako dobro je v enem od svojih intervjujev povedal legendarni Massimo Savić, ki nas je žal za vedno zapustil v izdihljajih tega leta: zelo rad bi videl, da bi se mladost zavedala same sebe, kar pa žal ni mogoče.