V nadaljevanju preberite:

Antologija slovenske poezije športa je nekakšna bisernica slovenske poezije, ki je tako ali drugače v relaciji s športom. Kjerkoli jo odpreš, najdeš verze, ki so ti blizu. Sam se recimo že lep čas vračam na strani, kjer so pesmi Roka Petroviča, edinega smučarskega šampiona, ki je pisal poezijo, medtem ko je serijsko zmagoval v svetovnem pokalu. Čemu takšnemu še nismo bili priča v svetu profesionalnega športa in menda tudi ne bomo, vsaj ne na takšni ravni.

In kdo je zmagovalec? »Tisti, ki ima svoje parkirišče,« pripomni prijatelj, ko sedimo v matičnem lokalu, za našim blokom, po odigranem turnirju za garažami, obdani z morjem pločevine. Ja, tako je to v tem našem mestu, se strinjam; zmagali so tisti, ki imajo svoje parkirišče, in zdaj samo še kasirajo. O tem res ne moreš pisati poezije. Prazna parkirišča niso prav nič poetična, polna še manj.