O nerazčiščenih dilemah (obveznega) cepljenja

Osemnajstega maja letos je skupina štiridesetih znanstvenikov, zdravnikov, raziskovalcev in univerzitetnih profesorjev v Združenem kraljestvu na vlado naslovila poziv zoper cepljenje otrok s cepivi, ki so registrirana in pogojno dovoljena za zajezitev epidemije covida-19. Britanska vlada je takrat načrtovala in najavila tudi skorajšnje cepljenje mlajših od 12 let. Podpisniki, ki niso generični anticepilci ali zagovorniki teorije zarote, temveč ugledni predstavniki stroke in univerzitetni predavatelji, opozarjajo, da je cepljenje otrok – ob tehtanju prednosti in tveganj v še ne zaključeni fazi preverjanja učinkovitosti in morebitnih dolgoročnih stranskih učinkov cepiv kot tudi spoznanja, da otroci prebolijo covid-19 bistveno lažje kot odrasli – bolj tvegano kot koristno.

Pri tem opozarjajo na hude, tudi tragične napake iz preteklosti, kot je bila uporaba ne dovolj preverjenega cepiva proti novi gripi H1N1v pandemrix leta 2010 ali cepiva dengvaxia proti mrzlici dengue. Obe odobreni cepivi sta bili naknadno umaknjeni s trga in prepovedani za mlajše po tistem, ko so bile pri cepljenih osebah ugotovljene hude zdravstvene posledice. Podpisniki poziva sicer poudarjajo prevlado koristnosti cepljenja proti koronavirusu zlasti pri starejšem in zdravstveno bolj izpostavljenem, ranljivem delu prebivalstva, za otroke pa predstavlja – po njihovem mnenju – bistveno večje tveganje, saj dolgoročni stranski učinki teh cepiv še niso znani.

Skrbi pa zlasti dejstvo, da so vlade in njihovi komunikatorji ob vsem navedenem in vseh aktualnih razpravah povsem prezrli resolucijo 2361 parlamentarne skupščine sveta Evrope, ki v točki 7.3 jasno nasprotuje obveznemu cepljenju in diskriminaciji necepljenih oseb, kar ni v ponos pravni državi in demokratični etiki.