V nadaljevanju preberite:

Avtorica začne s 14. stoletjem, ko so misleci na starem kontinentu pogledali nazaj, da bi lahko pogledali naprej. V času, ko ljudje niso verjeli, da je človek vir pomena, ko so verjeli, da njihovo življenje vodijo neznane sile, da jih Bog ves čas opazuje in da ni dobro imeti lastnih misli, so začeli nekateri modri možje odkrivati rokopise starih grških in rimskih filozofov in kar naenkrat je zasijalo novo obzorje misli, zasvetile so se drugačne vrednote in dvignila se je zavesa nad novim življenjem. Klasične misli in literatura, ki so jih izkopali izpod prahu nevednosti in vraževerja, ki sta se nakopičila v času mračnega srednjega veka, so postale jasnoviden vodnik novih misli o dobrem in krepostnem življenju, ki je združevalo državljansko dolžnost, zasebni študij in osebno zadovoljstvo. Začeli so preučevati človeškost – studia humanitatis.

Zgodbo o humanistih avtorica začne z dvema neskončno talentiranima prijateljema, Francescom Petrarko in Giovannijem Boccacciem. Oba sta se uprla temu, kar je zanju želela družina, postati trgovec ali duhovnik; to ju ni zanimalo, zaljubila sta se v literaturo. Petrarka je živel v Provansi in je kasneje študiral v Bologni, tudi on je kot lovec v gozdu obiskoval samostanske knjižnice po Evropi in tam lovil in odkrival stare rokopise, jih kupoval ali prepisoval ter prinašal v Italijo, kjer so se kopičili kot razstrelivo za kasnejše novo prerojenje, renesanso. Petrarka je našel Cicerovo knjigo o retoriki, Vergilijeve poezije. Začel je pisati, v vseh žanrih, blestel je v latinščini, ljudski jezik je kot alkimist spreminjal v knjižnega. Vse življenje je pisal o Lauri, o podobi idealizirane ženske, dekletu, ki ga je nekoč videl v avignonski cerkvi svete Klare in jo je Prešeren v Sonetnem vencu primerjal z Julijo. Prešeren je ljubil Petrarko.

Bil je tudi nečimrn, ambiciozen in častihlepen, podpirali so ga mnogi meceni, v različnih mestih je živel v čudovitih vilah, najraje ob jezerih in rekah ter gozdovih. Gojil je svoj vrt in lovorikovce, ker so iz njih v antičnem svetu najboljšim pesnikom spletali vence. Opisoval je tudi svoje depresije in nesrečne trenutke. Imel je veliko prijateljev in jim je pisal pisma, ki jih je kasneje dobil nazaj, jih preuredil in jih izdal v knjigi z naslovom Pisma o znanih zadevah. Mnogo pisem je napisal starim grškim filozofom; kot je dejal, so knjige in stari modreci zanj dobri prijatelji, tako kot živi ljudje, saj se mu zdi, kot poetično zapiše, da v mrzlem zraku še vedno vidi njihov dih.