Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Sobotna priloga

Kdo je to napisal?

Bo umetna inteligenca kmalu pisala boljše zgodbe kot ljudje? Bo kmalu znala napisati umetnino kot je Vojna in mir? Kaj o tem pravi profesorica Naomi s. Baron?
Še vedno velja, če so starši bralci, bodo bralci tudi otroci. FOTO: Shi Bufa/Reuters
Še vedno velja, če so starši bralci, bodo bralci tudi otroci. FOTO: Shi Bufa/Reuters
14. 10. 2023 | 06:00
28:02

V nadaljevanju preberite:

Naslov vaše najnovejše knjige je Kdo je to napisal? Mislite, da se bomo v bližnji prihodnosti, ko bomo brali časopis ali v knjigarni kupili knjigo, dejansko spraševali, ali jih je napisala umetna inteligenca ali človek?

Naj najprej razložim, zakaj tak naslov. Že več desetletij sem profesorica na univerzi in že veliko pred umetno inteligenco so mnogi študenti naredili marsikaj, da bi se izognili delu – plačali so nekoga, da jim je napisal seminarsko nalogo, prepisali so jo od drugih ali pa so si sposodili le nekaj poglavij … To so stare zgodbe. To so bili še časi, ko so morali študenti na univerzah pisati veliko več kot danes. In ko so mi oddali svoje naloge, sem takoj ugotovila, da niso bili sami avtorji, saj slog pisanja ni bil njihov ali pa je bil tekst preveč strokoven. Moj najbolj priljubljen stavek iz tistih časov je bil: Kdo je to napisal? Zdaj to vprašanje dobiva nov kontekst.

Pred tremi leti, ko sem začela pisati knjigo, orodja, kot je na primer chatgpt – sistem, ki s pomočjo umetne inteligence opravlja naloge, kot je pisanje besedil –, sploh še niso bila javno dostopna oziroma dovolj sofisticirana, da bi si lahko študenti z njimi pomagali. A že takrat sem vedela, da prihajajo tehnološko veliko bolj izpopolnjene stvari.

Z umetno inteligenco se ukvarjam že precej dolgo in vedela sem, da se bo pri pisanju marsikaj zelo hitro spremenilo. Spomnim se, da je neki srednješolec že pred leti s pomočjo GPT-2 »napisal« knjigo zgodb, ki sicer niso bile ne vem kako dobre, ampak veliko bolj impresivne kot karkoli, kar je bilo z umetno inteligenco ustvarjeno pred tem. Ko sem začela pisati knjigo, pa sem ugotovila, da je moje vprašanje res na mestu: vsi večji časopisi v ZDA so namreč že začeli objavljati članke, predvsem o športu, ki so nastali s pomočjo orodij, kot je automation inside. Nekateri to nad člankom označijo, drugi ne. Kaj torej menim, da se bo zgodilo s časopisnimi zgodbami – počasi se bomo prenehali spraševati, kdo jih je napisal, saj bo tudi umetna inteligenca vedno boljša. To seveda ne velja za daljše esejistične tekste, komentarje ali raziskovalno novinarstvo, drugače pa je pri športnih zgodbah ali finančnih analizah, ki jih, ne da bi to na prvi pogled opazili, že zdaj mnogokrat ne napiše človek. Zdaj je tu že zelo napreden GPT-4, ki ga razvija Google, in vprašanje, kdo je to napisal, bo postalo vedno bolj zapleteno.

Nedavno sem iz založniške hiše Elsevier prejela zanimivo elektronsko pošto, ki so jo poslali vsem, ki pišemo recenzije ali eseje za njihove revije. V njej je pisalo, da pri pisanju tekstov ne smemo uporabljati generativne umetne inteligence, lahko jo uporabljamo, da popravi našo slovnico, ne sme pa namesto nas napisati teksta. To pomeni, da se uredniki zavedajo, da obstaja možnost, da recenzije za njihove revije napiše umetna inteligenca in da to oni težko prepoznajo.

A članki so eno, literatura pa je nekaj povsem drugega.

Kar nekaj romanov je že bilo napisanih s pomočjo umetne inteligence. V knjigi pišem o poskusih, ki so stari že nekaj let. Po tem posegajo predvsem neuveljavljeni pisatelji, ki knjige izdajajo v samozaložbi. Rada omenim Jennifer Lepp, ki piše romane o duhovih ali paranormalnih pojavih in si pri tem pomaga s programom sudowrite. Vsakih devet tednov izda nov roman. A kot navajam, je čez nekaj časa doživela odtujitev od svojega dela, zdelo se ji je, da to niso njeni romani, njene ideje in svetovi. Kar je res. A vendar mislim, da bo po pomoči umetne inteligence posegalo vedno več avtorjev, predvsem tisti, ki pišejo za množični trg. Zakaj pa ne? Lahko jo naučiš, da piše v tvojem slogu, in ko ustvari tekst, ga samo še urediš in se podpišeš pod njim. Če si pošten, tudi omeniš, da ga nisi napisal ti. To obvestilo pa ni nujno, saj si pri »pisanju« uporabljal produkt, ki ima licenco.

Povsem drugače pa je pri znanstvenih knjigah in člankih. Če kot akademik pišeš recenzijo ali esej, boš navedel tudi literaturo in vire, iz katerih si črpal, a umetna inteligenca zna tudi vire poiskati namesto tebe. V znanstvenih revijah trenutno vlada velika zmeda. V reviji Science je bil nedavno objavljen članek, v katerem se urednik sprašuje, ali naj avtorjem člankov dovoli, da si pri pisanju pomagajo z generativnimi pripomočki, ki namesto njih naredijo raziskavo, napišejo posamezne odlomke … So oni še vedno avtorji teksta? Zakon o avtorskih pravicah v ZDA in najbrž tudi v drugih državah je jasen: če je nekaj napisano s pomočjo umetne inteligence, si avtorskih pravic ne more lastiti nekdo drug. Tekst mora napisati človek, kajti če se zgodi napaka ali laž v tekstu, za to ne moreš tožiti umetne inteligence. To bo res zanimiv čas za odvetnike, ki se ukvarjajo z intelektualno lastnino.

To področje je postalo pravi Divji zahod. Korporacije, od Googla do Microsofta, ustvarjajo pripomočke, ki se imenujejo alternativni iskalniki – postaviš jim vprašanje in dobiš odgovor, včasih pri odgovoru niso navajali virov, zdaj pa jih, in zgodi se lahko, da navajajo reference, ki sploh ne obstajajo. Korporacije so porabile na milijarde dolarjev za te sisteme, ti pa še vedno navajajo napačne vire. Tudi akademski svet, uredniki ali profesionalni pisatelji so zmedeni, saj ne poznajo, česa vse je zmožna sodobna tehnologija, in če naletijo na kak članek, težko dojamejo, da mu morda ne morejo zaupati. Ko svojim kolegom na univerzi govorim o GPT, sploh ne vedo, o čem govorim. Če živiš v mehurčku kot jaz, ki se s tem profesionalno ukvarjam in ves čas berem najnovejše raziskave in članke na to temo, se ne zavedaš, kakšni izzivi so pred nami. Obstaja projekt, ki so ga razvili na univerzi Stanford, imenuje se Stanford Educational History Project in je srednješolce učil, kako morajo preveriti vire, ki jih navajajo. Mnogi odrasli in profesionalni pisci pa tega ne delajo več.

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine